Samoodločanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v izobraževanju

Povzetek

V prispevku strnjeno predstavljamo razvoj samoodločanja z različnih perspektiv. Pozornost namenjamo funkcionalnemu modelu samoodločanja, ki se uveljavlja pri delu z osebami s posebnimi potrebami. Raziskovanje samoodločanja prispeva k razumevanju razsežnosti tematike in ponuja možnosti razvoja v praksi. Rezultati tujih raziskav namreč poudarjajo mnoge prednosti funkcionalnega modela samoodločanja, po katerem je samoodločanje veščina, ki se jo lahko naučimo z učenjem veščin izbiranja, odločanja, reševanja problemov, zastavljanja in doseganja ciljev ter drugih veščin, kot so samoopazovanje, samovrednotenje, spodbujanje sebe, samozavedanje in poznavanje sebe (Wehmeyer 1999, 54–57). Samoodločanje je v slovenskem prostoru morda manj poznano, še največkrat se pojavlja pri delu z osebami s posebnimi potrebami, ki imajo motnje v duševnem razvoju, v okviru učenja samozagovorništva, razvoja avtonomnosti, opolnomočenja ipd. V prispevku poudarjamo, da bi lahko sistematičen razvoj in poučevanje teh veščin pripomogla k boljšim rezultatom na različnih področjih dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami, npr. v nižjem poklicnem izobraževanju in programih srednješolskega izobraževanja, kjer je velik delež dijakov s posebnimi potrebami, ki so lahko hitro izpostavljeni socialni izključenosti, šolskemu neuspehu in nezaposljivosti. Model je uporaben tudi pri delu s starši otrok s posebnimi potrebami na vseh stopnjah izobraževanja in pri izobraževanju učiteljev.