Učiteljeva literarnodidaktična kompetenca in notranja učna diferenciacija pri pouku književnosti

Povzetek

Prispevek predstavlja ugotovitve pedagoškega eksperimenta, ki je bil izveden kot drugi del raziskave Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v tretjem triletju osnovne šole. V raziskavi smo v prvi fazi s kvantitativnimi metodami pedagoškega raziskovanja na vzorcu 274 učiteljev slovenščine in 667 njihovih učencev ugotavljali stanje na področju izvajanja načela notranje učne diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti v manjših (heterogenih) učnih skupinah tretjega triletja. Izkazalo se je, da gre pri večini učiteljev za osnovno nerazumevanje izhodišča diferenciacije in individualizacije, za slabo poznavanje recepcijske zmožnosti učencev in za nepoznavanje horizonta pričakovanj učencev. Ker tega znanja tudi kurikul za usposabljanje učiteljev ne predvideva, smo se v drugi fazi raziskave odločili za pedagoški eksperiment, v katerem smo pri 30 učiteljih eksperimentalno razvijali novo literarnodidaktično kompetenco zaznavanja/ spoznavanja horizonta pričakovanj učencev in z njo povezano kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev. V raziskavi je sodelovalo tudi 30 heterogenih učnih skupin učencev. Podatke smo zbirali z opazovanjem pouka (pred izobraževanjem učiteljev in po njem), analizirali priprave na pouk (pred izobraževanjem in po njem) in učitelji so evalvirali izobraževanje. Temeljna ugotovitev je, da je pri učiteljih treba razviti kompetenco oziroma jih ustrezno usposobiti, v nasprotnem primeru tudi dodatno gradivo, ki se jim ponudi za pomoč pri izvajanju pouka (v našem primeru didaktični opomnik), ne vpliva na spremembo pouka z vidika načela notranje diferenciacije in individualizacije oziroma le strokovno osmišljeno in vodeno delo z učitelji lahko vpliva na spremembe pri pouku.