Interactive Learning Environment for Children in the Beliefs of Pre-School Teachers

Povzetek

Interaktivno učno okolje za otroke v prepričanjih vzgojiteljic. V sociokulturnih teorijah je učenje razvojna dejavnost otroka in učitelja, je družbeni postopek. Sociokulturne dejavnosti, ki se sprožijo v ustreznem trenutku ontogeneze, otroku pomagajo razvijati sposobnosti za učenje. Otrok je obravnavan kot aktivni udeleženec vzgojnih interakcij, učitelj pa kot oseba, ki organizira učno okolje. V predšolskem obdobju je pomembno materialno okolje, toda za potek učenja so bistveni predvsem družbeni pogoji. Za spoznavalni razvoj otroka so pomembne interakcije z vrstniki in odraslimi. V stikih z vrstniki otrok uporablja jezik predvsem zaradi organiziranja dejavnosti, v stikih z odraslimi pa pogosteje posreduje in pridobiva informacije, govor pa je namenjen izmenjavi misli. V predšolskem obdobju je eden od osnovnih pogojev za organiziranje interaktivnega učnega okolja pomoč, ki jo odrasli ponudi otroku. V mišljenju vzgojiteljev o organiziranju pedagoške prakse imajo bistveno vlogo prepričanja, preko katerih poskušajo razumeti, oceniti, načrtovati in sprožati dejanja. Spoznanje prepričanj omogoča, da se opišejo pomeni, ki jih vzgojitelji pripišejo vzgoji, ter spozna njihova pripravljenost za sprožanje novih nalog. V tej študiji sem iskala odgovore na vprašanja: Kakšni so po mnenju vzgojiteljic učni pogoji v predšolski vzgoji ter Kakšno mesto si vzgojiteljice določijo v vzgojnih interakcijah in kakšno določijo otroku? Cilj študije je bila rekonstrukcija pomenov, ki jih vzgojiteljice predšolskih otrok pripišejo pomoči, ki jo ponudijo otroku pri učenju. Uporabila sem individualne, delno strukturirane intervjuje, ki so zajemali dva dela: del, ki se nanaša na razmišljanje o organiziranju predšolske vzgoje, ter del, ki se nanaša na lastno prakso na področju vzgoje v kontekstu otrokovega učnega poteka. Dodatno sem zaprosila za odgovor na vprašanje, na podlagi česa lahko spoznamo, da se otrok uči. Na ta način sem pridobila orodje za prepoznavanje dejavnosti, ki se povezujejo z učenjem. Zaprosila sem tudi, da frazo pomagati pri učenju uporabijo v stavku, da bi pridobila tako imenovano definicijo implikacij učenja. Intervjuje sem opravila z 11 vzgojiteljicami. Izbira je bila namerna in je upoštevala delovno dobo od 8 do 12 let, kar je zagotavljalo poklicno stabilizacijo. Pridobljeni rezultati kažejo na to, da se učenje razume kot dinamičen proces, ki se spreminja glede na starost otroka, pomoč pa se nudi celo življenje. Za potek učenja je pomembno situacijsko ozadje. Ko govorimo o učnem okolju, vzgojiteljice mislijo predvsem na učenje, ki ga usmerja vzgojiteljica. Vzgojiteljice predstavljajo adaptacijski pristop. Kažejo občutljivost na signale, ki jih daje otrok, vendar pričakujejo, da bodo otroci obvladali določeno znanje in spretnosti. Interpretacijski pristop, ki otroku omogoča ustvarjanje pomenov, imajo samo tri vzgojiteljice. Po mnenju vprašanih vzgojiteljic glede tega, da se otrok uči, kaže predvsem naraščanje znanja v obsegu poimenovanja in pojasnjevanja. Sposobnost za interpretacijo je v ozadju. Pridobljene implikacijske definicije pomoči so pokazale tri vrste, pomembne za učenje: obnašanje odraslih, ki priča o podpori; značilnosti osebe, ki nudi pomoč; opis okolja, v katerem se nudi pomoč. Zaradi opisa vira znanja in odločitev vzgojiteljic ter področij dejavnosti, ki jih opažajo, sem uporabila perspektivo sociokulturne teorije učenja. Sprejeti vzorci obnašanja ne izhajajo iz formalnih dokumentov ali politike prosvete, ampak so posledica skrite logike kulture. Vzgojitelji, prepričani o pravilnosti in očitnosti svojega obnašanja, podpirajo sheme, ki jih imajo, s tem pa krepijo prepričanja. Družbeno dovoljenje za takšne prakse dodatno krepi prepričanje o lastnem profesionalizmu. Pomembno je nadaljnje iskanje odgovora na vprašanje, kako naj podpiramo vzgojitelje predšolskih otrok, da preučijo spremembo svojih prepričanj o načinu izvajanja pedagoške prakse.