Vseživljenjsko učenje z vidika vzgojiteljic
Povzetek
Nenehno strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje nista le izbiri, temveč predstavljata tudi obveznost in odgovornost vsakega pedagoga. Namen raziskave je bil raziskati stališča vzgojiteljic, zaposlenih v vrtcih v sedmih županijah Republike Hrvaške, o pomenu vseživljenjskega učenja. Raziskava je bila izvedena na vzorcu 279 vzgojiteljic, kot merski instrument pa je bil uporabljen anketni vprašalnik. Rezultati raziskave kažejo, da se vzgojiteljice zavedajo pomena vseživljenjskega učenja in profesionalnega razvoja. Poudarjajo, da jim strokovno izpopolnjevanje omogoča razvoj kompetenc in prispeva k izboljšanju njihove pedagoške prakse. Največ vzgojiteljic se strokovnih izobraževanj udeležuje večkrat letno, obliko izobraževanja najpogosteje izberejo glede na temo, ki jih zanima; oblike strokovnega izobraževanja, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam, pa so interaktivne delavnice.
Prenosi
Literatura
Blanuša Trošelj, D., Peić Papak, P., and Zuljan, D. (2021). Teacher self-assessment of their science and technics competences and professional development. Revija za elementarno izobraževanje. Journal of Elementary Education, 14(1), 73–92.
Commission of the European Communities. (2000). A Memorandum on Lifelong Learning. Commission Staff Working Paper SEC (2000). Brussels.
Commission of the European Communities. (2001). Making a European Area of Lifelong Learning a Reality. COM (2001) 678 final. Brussels.
Kline, R. B. (2016). Principles and Practice of Structural Equation Modeling. Guilford Press.
Labak, I. (2020). Upravljanje razvojem pedagoških kompetencija. Školski vjesnik, 69 (2), 461-480.
Martinko J. (2012). Radionica – metoda interaktivnog učenja i poučavanja odraslih. Andragoški glasnik, 16(2), 165-174.
Mendeš, B. (2018). Profesionalno obrazovanje odgojitelja predškolske djece: od jednogodišnjeg tečaja do sveučilišnog studija. Zagreb: Golden Marketing – Tehnička Knjiga.
Nacionalni kurikulum za rani i predškolski odgoj i obrazovanje (2014). Zakona o predškolskom odgoju i obrazovanju (“Narodne novine”, 10/97, 107/07 i 94/13).
OECD TALIS (2009). Creating Effective Teaching and Learning Environments: First Results from TALIS.
Pavlic, K. (2015). Kontinuirano profesionalno usavršavanje i razvoj vrtićkog kurikuluma. Dijete, vrtić, obitelj, 79, 12-13.
Slunjski, E., Šagud, M., and Brajša-Žganec, A. (2006). Kompetencije odgojitelja u vrtiću – organizaciji koja uči. Pedagogijska istraživnanja, 3 (1), 45-58.
Šagud, M. (2005). Odgajatelj kao refleksivni praktičar. Petrinja: Visoka učiteljska škola Petrinja.
Šteh, B., and Šarić, M. (2020). Enhancing self-regulated learning in higher education. Revija za elementarno izobraževanje. Journal of Elementary Education, 13, 129–150.
Vizek Vidović, V. (2009). Kompetencije i kompetencijski profili u učiteljskoj i nastavničkoj profesiji. In Planiranje kurikuluma usmjerenoga na kompetencije u obrazovanju učitelja i nastavnika: Priručnik za visokoškolske nastavnike (pp. 33-39). Zagreb: Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu.
Velički, D., and Aladrović Slovaček, K. (2020). European identity and multilingualism. Revija za elementarno izobraževanje. Journal of Elementary Education, 13(3), 243–260.
Zovko, A., Vrcelj, S., and Kušić, S. (2019). Digitalna pismenost u obrazovanju odraslih-put ka inovaciji postojećih modela. Inovacije u psihološkoj nauci i praksi (pp. 274-279). Moscow: Ruski univerzitet prijateljstva naroda; Psihološki institut ruske akademije obrazovanja.
Copyright (c) 2024 Korana Lisjak
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.