Razvijanje rezilientnosti študentov preko doživljanja izkušnje inkluzije na pedagoški praksi
Povzetek
Teorija rezilientnosti preučuje odziv na stresne in emocionalno naporne okoliščine. Kaže se v posameznikovi zmožnosti konstruktivnega odziva na izzive iz okolja. Prve konkretne izkušnje z otroki s posebnimi potrebami na pedagoški praksi lahko študentom bodočim vzgojiteljem zaradi še nezadostnih izkušenj in kompetenc predstavljajo izziv, ki je včasih lahko naporen. V kvalitativni raziskavi smo želeli ugotoviti, kako se na praksi izraža rezilientnost študentk študijskega programa Predšolske vzgoje, Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, skozi opazovanje mentorjeve inkluzivnosti ter skozi prepoznavanja izzivov pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami. Analiziranih je bilo 43 poročil strnjene pedagoške prakse študentk tretjega letnika predšolske vzgoje. Rezultati so pokazali, da študentke pri vzgojiteljicah mentoricah prepoznavajo tako inkluzivna kot neinkluzivna stališča in delovanja, toda pogosteje opisujejo inkluzivnost. Nadalje smo ugotovili, da se dobra polovica študentk (55,8 %) na konkretno izkušnjo inkluzije odzove proaktivno, 44,2 % pa pasivno. Študenti, ki proaktivnega odziva še niso zmožni, potrebujejo podporo in usmerjanje, predvsem pa mehanizme, s pomočjo katerih postopoma in samostojno izgrajujejo rezilientnost, ki je v inkluzivnih vzgojno-izobraževalnih okoljih pomembna in potrebna kompetenca pedagoga.
Prenosi
Copyright (c) 2016 Revija za elementarno izobraževanje
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 mednarodno licenco.