Uvodnik

Povzetek

V zadnjih štirih desetletjih se tempo človeškega življenja predaja vse večji naglici, kot bi se naš planet začel vrteti pospešeno. Hiter razvoj tehnologije prinaša še do pred kratkim neslutene možnosti povezovanja ljudi in hitrega dostopa do raznih informacij, nove medije in nove možnosti izražanja z več semiotskimi sistemi hkrati. Prinaša tudi umetno inteligenco in njeno vključevanje v sodobne komunikacijske procese, kar človeku, izobraženem in vzgojenem v humanističnih vrednotah, povzroča občutja nelagodja in negotovosti. Gledano s tehnološkega vidika, se je komunikacija razbohotila, kar razodeva tudi življenjski slog sodobne družbe. V sodobnem komuniciranju nastajajo pretežno večkodna besedila, zgrajena iz več semiotskih virov (Kress, van Leeuwen, [1996] 2004). Ta sicer v zgodovini človeštva niso novost, saj je govorjeno besedilo vedno večkodno, tj. sestavljeno iz jezika in parajezika, kot Ngo idr. (2022) imenujejo kvaliteto glasu in telesno govorico, s katerima se realizira z jezikom povezan pomen. Tudi v zapisanem besedilu, v starih rokopisih se z barvo in velikostjo pisave, z inicialkami ustvarja večkodnost. V sodobnosti pa zaradi že omenjenega tehnološkega razvoja z možnostmi različnega tiska postajajo večkodna besedila prevladujoča v tiskanih medijih, v katerih se besedno sporočilo ali zamenja s slikovnim ali se pomena slikovnega in besednega dopolnjujeta ali nadgrajujeta. Film, TV in elektronski mediji pa za izražanje želenega pomena že s svojo tehnološko zasnovo predvidevajo hkratno rabo več semiotskih sistemov. V taki komunikacijski krajini posameznik spontano usvaja načine razbiranja pomenov večkodnih besedil, tako kot spontano usvoji svojo materinščino. Iz tega paralelizma se pojavi ugotovitev, da bi morali učenci in dijaki v šolah poleg maternega jezika spoznavati in ozaveščati tudi značilnosti pomenjenja v večkodnih besedilih, kritične presoje izbire ustreznih semiostskih virov, branja in ustvarjalnega tvorjenja takih besedil.

Če je besedilo pojav, ki nastane v procesu komuniciranja (Halliday [1977] 2002), je komuniciranje, v katerem nastaja večkodno besedilo, bolj odprto, z večjo izbiro izraznih sredstev, domnevno hitrejše in enostavnejše, a po svoje zahtevnejše in odgovornejše prav zaradi večje odprtosti pomena. Družbene in kulturne razmere spreminjajo besedila in semiotske sisteme in besedila spreminjajo družbene, kulturne odnose; tako povedo mnogi raziskovalci besedil (Halliday, prav tam, Kress, van Leeuwen, 2004, van Leeuwen, 2005, Bateman, 2008, Martin, White, 2005, Ventola, M. Guijarro, 2009 itn.). 

Člani New London Group (1996) in Kress (2000) izpostavljajo, da zahteva sodobna dinamična družba drugačno izobraževanje, kot se večinoma izvaja danes, in sicer izobraževanje za prihodnost, naravnano odprto, angažirano, upoštevaje različne kulturne in družbene razsežnosti, sodelovalno in ustvarjalno. Udeleženci izobraževanja naj pridobivajo večrazsežno pismenost (vanjo prav gotovo sodi tudi večkodna besedilna pismenost), da se bodo lahko ustvarjalno vključevali v družbo prihodnosti, ki naj bi bila še manj stabilna kot sodobna.

Pričujoča tematska številka Revije za elementarno izobraževanje se poskuša vpeti v tako videnje z razpravami o večkodnih besedilih v sodobni komunikaciji z namenom, prikazati, kako v svojem (finskem, italijanskem, slovenskem, španskem) kulturnem okolju obravnavamo večkodna besedila ter kako in koliko jih vključujemo v šolski sistem. Obenem želi spodbuditi kritično razpravo znotraj omenjenega diskurza. Članki se tematsko vežejo na teoretično obravnavo večkodnih besedil in povezavo s šolskim učenjem ter študijami primera analiz uporabe semiotskih sredstev v slikanici in učbeniških besedilih za izražanje sporočila (družbeno občutljivih tem - spolski stereotipi - in humorja) in uporabe jezikovnih tehnologij pri študiju na daljavo. Razprave temeljijo na sistemsko-funkcijski in vizualni slovnici ter drugih teoretičnih vidikih.

Natančneje, Jesús Moya-Guijarro in Eija Ventola se osredotočata na strategije izražanja procesov  (na predstavitveni pomenski ravnini) v šestih slikanicah, ki obravnavajo spolne stereotipe. Ugotovitve kažejo, da pomensko sporočilo vključenih ilustracij skupaj z verbalnimi in miselnimi procesi zaznavanja zagotavlja bistvene iztočnice za spodbujanje odprtih pogovorov o spolih. Študija tudi preučuje, kako so pomembni vidiki razkrivanja spolnih stereotipov v bistvu izraženi z metonimijami.

Luna Bergh in Tanya Beelders preučujeta sakade pogleda pri branju večkodnih besedil, in sicer kako nanje učinkuje Stroopov test.

Rezultati kažejo, da so slike uporabljene za izražanje neznanih predmetov ter za pritegovanje pozornosti z obrazi in knjižnimi junaki. Uporaba neskladnih barv vsekakor povzroča kognitivno disonanco in negativno vpliva na branje.

Dragica Haramija in Janja Batič predstavljata značilnosti izvirnih slovenskih slikopisov, ki so sicer razširjeno branje v predšolskem obdobju, a poglobljene analize doslej ni bilo. V raziskavi proučujeta književne vrste in teme, ki se pojavljajo v slikopisih, položaj ilustracij v njih in njihove značilnosti. Ugotavljata prevladujočo didaktično funkcijo slikopisa v procesu otrokovega začetnega opismenjevanja, funkcijo ilustracije pri različnih zamenjavah z besedami, z analizo izpostavljata tudi hibridno obliko večkodnega besedila, v katerem se prepletajo elementi slikanice in slikopisa.

Ana E. Kerman De Luisa in Andreja Žele razpravljata o slovenskem znakovnem jeziku in o osnovnih besedotvotnih oz. znakotvornih prvinah kot gradnikih tvorjenja besed in kretenj. Predstavljata sistem kretalnega jezika v procesu pretvarjanja glasovnega znaka v kretalnega, mimiko, pogled in telesni položaj. Predstavita tudi primer rabe kretalnega jezika v šoli in vlogo tolmača pri pouku.

Davide Taibi obravnava poglede na značilnosti platforme OpenMWS v okviru tvorbe in analize video korpusa. Te se nanašajo na študentovo nalogo, kot je ustvarjanje video korpusov nanovo pri zaključevanju diplomskih nalog, pripravništvu, skupinskem projektnem delu in pri preoblikovanju obstoječih video korpusov za potrebe drugih uporabnikov, kot so osnovnošolci in srednješolci. Upošteva tudi računalniško analitiko (avtomatizirana obdelava podatkov) za zaznavanje interakcije učencev s platformo, tak pristop študente vabi k razmisleku o lastnih učnih poteh.

Mariavita Cambria s študenti tudi uporablja platformo OpenMWS. Poroča o napredku študentov drugega letnika študija angleškega jezikoslovja pri uporabi spletnih korpusnih gradenj, označevanja in iskalnih orodij pri raziskovanju video žanrov. Projekt Online Video se je izkazal za koristnega za študente tako z vidika pridobivanja besedilnih kompetenc kot tudi z vidika ustvarjanja novih interaktivnih skupnosti.

Sonja Starc se v razpravi osredotoča na učenje vizualne slovnice v univerzitetnem programu za razredne učitelje. Izpostavlja teoretične premise SFJ in vizualne slovnice kot podlage za obravnavanje večkodnih besedil v šolah, ob študiji primera študentske analize večkodnega bededila predstavi zahtevnejša mesta študentskega

usvajanja teorije in rabe metajezika. Utemeljuje potrebo in pokaže možnosti obravnavanja večkodnih besedil v šolskem izobraževanju.

Nickolas Komninos predstavlja orodja za merjenje večkodne pismenosti in metasemiotskega zavedanja. Ta so zanimiva za razvoj večkodne pismenosti posameznega učenca skozi čas in v primerjavi z drugimi učenci, pa tudi v primerjavi podatkov iz večjih vzorcev, da bi razumeli vrste ali prednosti in slabosti večkodne pismenosti s širšega vidika.

Nuša Ščuka in Simona Kranjc obravnavata učno gradivo pri slovenščini z vidika kritičnega diskurza in vizualne slovnice pri pojmovanju spolov in odnosov med njimi. Analiza se osredišča na pojmovanje spolov in razmerje med njima. Ugotavljata,  da tako slikovno kot besedno vzpostavljata enakosti in razlike med spoloma, kar  velikokrat ustvarja neenakopraven odnos na področju stereotipnih spolnih vlog (npr. v družini in med poklici).

Martina Rodela razpravlja o pojmovanju humorja in njegovi vlogi v učbenikih. Analizira, kako se z besednimi in slikovnimi znaki v vzorcu osnovnošolskih učbenikih za slovenščino kot prvi jezik pri učenju jezikovnih tem ustvarja humor, kateri znaki so v ta namen uporabljeni pogosteje in kako humor v teh učbenikih dojemajo učenci 3., 6. in 9. razreda.