Slabosti obvezne mediacije

Abstract

Eno od glavnih načel mediacije je njena prostovoljnost, ki pa utegne biti v nasprotju z institutom obvezne mediacije, ki strankam ne daje svobodne izbire o sodelovanju. Posledica takšne ureditve je postopek, ki je v končnem rezultatu daljši in dražji, kar nadalje nasprotuje bistvenima vrlinama mediacije, ekonomičnosti in hitrosti. V slovenskem pravnem redu je obvezna mediacija specifično urejena predvsem v Zakonu o brezplačni pravni pomoči, ki nalaga obveznost mediacije prosilcem take pomoči. Ob takšni obveznosti se poraja vprašanje smiselnosti obvezne mediacije kot pravnega koncepta. Obvezna mediacija namreč predstavlja procesno oviro, saj omejuje posameznika pri dostopu do sodnega varstva. V članku so predstavljeni statistični podatki, ki izkazujejo uspešnost mediacije na slovenskih sodiščih v času od uveljavitve Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov. Le-ti izkazujejo relativno slabe rezultate, tako na strani podajanja soglasij kot z vidika uspešnih rešitev sporov. Na podlagi teh podatkov pa ni videti, da bi ukrep obvezne mediacije varoval katerokoli pravno vrednoto, niti se tak ukrep ne zdi sorazmeren. Zaključiti kaže, da je mediacija kot pravni institut sicer potrebna in njeno zagotavljanje vsekakor nujno, vendar pa se obveznost mediiranja zdi pretiran ukrep.