Paradoks lažnivca – morda neresničen

Avtorji

  • Andrej Ule Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Ključne besede:

resnica, lažnivec, paradoks, predmetni jezik, metajezik, samoreferenca, izrekanje

Povzetek

Predstavim poglavitne variante paradoksa lažnivec, Quinovo in Smullyanovo izčiščeno verzijo paradoksa in nekatere možne razloge zanj (npr. samonanašanje, spregledanje razlike med omembo in rabo izraza, mešanje predmetnega jezika in metajezika). Nato se naslonim na manj znano Wittgensteinovo opazko glede govora o resničnosti stavkov (NB, 11. 1. 1914), iz katere izhaja: “p” je resničen = “p” in (“p” pove p). Izkaže se, da stavek lažnivca – tako v običajnih kot v logično prečiščenih formulacijah pri Quinu in Smullyanu – ne zadosti temu pogoju (dobimo: “L” pove L, če in samo če “L” pove ni L), tj., ne uspe reči tega, kar “meni”. Torej ni resničen. To pa ne pomeni, da potemtakem lažnivec (npr. “Ta stavek ni resničen”) je resničen (saj vendar tako govori o sebi). Vendar ta stavek ne govori tako, ker je njegovo izrekanje prazno.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

31.05.2002

Številka

Rubrika

Članki

Kako citirati

Ule, A. (2002). Paradoks lažnivca – morda neresničen. Analiza: časopis za kritično misel, 5(4), 3–23. https://journals.um.si/index.php/analiza/article/view/6737