Paradoks lažnivca – morda neresničen
Ključne besede:
resnica, lažnivec, paradoks, predmetni jezik, metajezik, samoreferenca, izrekanjePovzetek
Predstavim poglavitne variante paradoksa lažnivec, Quinovo in Smullyanovo izčiščeno verzijo paradoksa in nekatere možne razloge zanj (npr. samonanašanje, spregledanje razlike med omembo in rabo izraza, mešanje predmetnega jezika in metajezika). Nato se naslonim na manj znano Wittgensteinovo opazko glede govora o resničnosti stavkov (NB, 11. 1. 1914), iz katere izhaja: “p” je resničen = “p” in (“p” pove p). Izkaže se, da stavek lažnivca – tako v običajnih kot v logično prečiščenih formulacijah pri Quinu in Smullyanu – ne zadosti temu pogoju (dobimo: “L” pove L, če in samo če “L” pove ni L), tj., ne uspe reči tega, kar “meni”. Torej ni resničen. To pa ne pomeni, da potemtakem lažnivec (npr. “Ta stavek ni resničen”) je resničen (saj vendar tako govori o sebi). Vendar ta stavek ne govori tako, ker je njegovo izrekanje prazno.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2001 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.