Mestni propad in urbana preobrazba: usoda in/ali priložnost

Povzetek

Pojav urbanega propadanja sega v 19. stoletje, ko se je v Evropi in Severni Ameriki začela industrializacija, ki je sprožila nenadzorovano rast mest in močno povpraševanje po poceni in hitro zgrajenih stanovanjih. Posledica tega je bila getoizacija predvsem delavskega razreda in drugih "marginalnih skupin" ter nenehno propadanje posameznih stavb, celotnih blokov in četrti. Ti splošni vidiki urbanega propadanja z dodatnimi vidiki ali vidiki stanovanjskega, trgovskega, industrijskega, fizičnega, funkcionalnega in socialnega propadanja so lahko predpostavljeni in ne bodo tema tega prispevka. Kljub temu pa urbani propad nikakor ni tema preteklosti, saj poleg geografov še danes predstavlja izziv za številne druge stroke (urbaniste, krajinske načrtovalce in oblikovalce, ekonomiste, sociologe, medicinske vede itd., ne nazadnje tudi za politike, medije in nenazadnje za same prebivalce mest). Medtem ko se je sprva zdelo, da so urbanizem, propadanje, nazadovanje ali kriza problem velikih mest in metropol, pa so se ti pojavili tudi v majhnih mestih in središčih. Na primeru dveh štajerskih majhnih mest, Muraua in Eisenerza, ki štejeta manj kot 5.000 prebivalcev, bodo obravnavani nekateri od številnih razlogov za soočanje s simptomi urbanega propadanja in do zdaj v veliki meri nerešeno vprašanje, katere možne protistrategije bi lahko uspešno uporabili. Med številnimi drugimi je bila izbrana ena, in sicer "urbanistična prenova", predvsem zato, ker jo je mesto Eisenerz izbralo kot strategijo proti mestnemu propadu in za boj proti dramatični izgubi 7867 prebivalcev med letoma 1951 (12948 prebivalcev) in 2010 (5087 prebivalcev). Ključna vprašanja za prihodnost, o katerih se bo razpravljalo ob sedanji svetovni denarni krizi, bodo naslednja: Ali bo dovolj denarja za financiranje potrebnih reševalnih ukrepov? Kdo bo plačal in nosil tveganja v primeru neuspeha? Ali je vredno in upravičeno vlagati ogromne vsote javnega denarja v sod, ki je na videz brez dna, ali pa si je treba izposoditi idejo iz gibanja človeških hospicov: ali ne bi bilo pametneje, bolj humano in stroškovno učinkovito porabiti veliko manj denarja le za tiste ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev dostojnega preživetja pacienta (mesta) z majhnimi ali negotovimi obeti za prihodnost. Ker je bilo gibanje hospicov v svoji začetni fazi zelo vprašljivo, čeprav je danes splošno sprejeto in spoštovano, se zdi preoblikovanje te ideje v mestno sfero kot eno od sredstev za razpravo o problemu propadanja in propadanja mest upravičeno.