Spinozova filozofija afektov

Povzetek

Spinoza v svoji Etiki (1677) zagovarja monizem – obstoj ene same substance, ki je enaka Bogu in naravi. Duh in telo sta njena izraza, ki ju zaznavamo kot ločena atributa (iste substance): mišljenje in razsežnost. Spinozova filozofija afektov (tretji in četrti del Etike) se osredotoča na razumevanje človeških čustev kot naravnih pojavov, podrejenih univerzalnim zakonitostim narave. Spinoza trdi, da je človek, ki svojih afektov ne obvladuje, suženj usode, svobodo pa lahko doseže s pomočjo razuma. Afekte deli na aktivne in pasivne; aktivni izhajajo iz razuma in povečujejo človekovo moč, medtem ko pasivni slabijo njegovo zmožnost delovanja. Spinozova filozofija ponuja teoretični okvir za razumevanje čustev, ki je bil za njegov čas revolucionaren in se kaže celo v sodobnih psiholoških in nevroznanstvenih raziskavah.