Analiza časa pri Wittgensteinu in Merleau-Pontyju
Ključne besede:
Wittgenstein, Merleau-Ponty, fenomenologija časa, filozofija duha, filozofija jezikaPovzetek
Trdil bom, da Wittgenstein razloči tri smisle, v katerem govorimo, da vsebino naše zaznave vidimo. Ti smisli so: videti v dobesednem smislu, kot barve in oblike; videti v nekem zavestno vzpostavljenem oziru, kot prepoznati zajca v iluziji raca–zajec; ter videti v nekem spontanem oziru. To izhodišče bom primerjal z idejo pojmovnega horizonta, s katero Merleau-Ponty čas tolmači kot eksistencialno situacijo. Pokazal bom presenetljivo podobnosti misli dveh filozofov, še posebej, ko se srečata v razmislekih v Opazkah o filozofiji psihologije, kjer si Wittgenstein zamišlja hipotetičnega človeka, ki je »slep za pomene«, ter interpretaciji anomaličnega vedenja bolnika, ki trpi za možgansko poškodbo, ki jo najdemo v Merleau-Pontyjevi Fenomenologiji zaznave. Merleau-Pontyja bom nato umestil v diskurz okoli treh modelov časovne zavesti, ki jih grobo delim v retencijske, razsežnostne ter kinematske modele. Prispevek sklenem z Wittgensteinovo delitvijo med časom kot fenomenalnim in javnim koordinatnim sistemom. S tem si bomo izdelali nekaj plodovitih podob za razmišljanje o pojmu časa.
Prenosi