Koherenca in reflektivna sreča

Ponovni premislek o Miščevićevem pristopu s pomočjo računskega modeliranja

Abstract

V članku analizirava Miščevićevo (2007) zamisel, da lahko upoštevanje koherence prispeva k zmanjšanju reflektivne sreče, tj. oblike epistemske sreče, ki izvira iz agentove lastne kognitivne krhkosti. Pri tem se opirava na rezultate najinega nedavno razvitega računalniškega modela, v katerem simulirava agente, ki svoja prepričanja posodabljajo verjetnostno, hkrati pa lahko filtrirajo dokazila glede na njihov vpliv na koherenco. Rezultati kažejo, da koherenčno filtriranje v hrupnih okoljih izboljša stabilnost, saj agente ščiti pred naključnimi dezinformacijami, čeprav je končni izid odvisen od teoretske sreče oz. z Miščevićevim izrazom, »sreče iz naslanjača« (v najinem primeru to označuje agentova začetna prepričanja). V pristranskih okoljih pa ista strategija vodi do zavračanja boljših dokazil in s tem k utrjevanju napačnih prepričanj. Zagovarjava, da koherenca ni univerzalna epistemska vrlina, temveč prilagodljiva strategija, katere uspešnost je odvisna od okolja. Najine ugotovitve tako razširjajo Miščevićev predlog in poudarjajo pomen fleksibilnosti pri oblikovanju prepričanj.