Dhvani (»nakazani pomen«) v kontekstu srednjeveške indijske poetike, filozofije jezika in ontologije monističnega kašmirskega šivaizma
Ključne besede:
dhvani, kašmirski šivaizem, indijska filozofija, indijska estetika, monizemPovzetek
Dhvani (»nakazani pomen«) je eden osrednjih pojmov indijske poetike. Z delom Dhvanyāloka (Osvetlitev nakazanega pomena) ga je v 9. stol. vpeljal Ānandavardhana, dokončno pa stoletje pozneje v komentarju (Locana) utemeljil Abhinavagupta. Zagovorniki teorije dhvanija so bistvo poetičnega jezika videli v njegovem samopreseganju: poetični jezik z jezikovnimi sredstvi »nakazuje« neubesedljivo in tako poraja estetsko izkustvo. Pričujoči prispevek osvetljuje širši teoretski kontekst, ki po mnenju avtorice omogoča takšno razumevanje jezika. Bhartṛharijev lingvistični monizem poudarja inherentno jezikovno naravo zavesti na kozmični in individualni ravni, različne ravni govorice (vāk) pa ponazarjajo odnos med ontološko enostjo in pojavno mnogoterostjo. Utpaladeva in Abhinavagupta sta Bhartṛharijeve zamisli vključila v svojo formulacijo ontologije monističnega kašmirskega šivaizma: ravni govorice v njuni filozofiji ustrezajo ontološkim ravnem. Osrednja teza članka je, da je prav zaradi globlje teoretske refleksije Abhinavaguptov zagovor dhvanija konsistentnejši od Ānandavardhanovega. Še več, v Abhinavaguptovi reformulaciji je »nakazovanje« mogoče razumeti kot proces, analogen odnosu med imanentnim in transcendentnim.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2014 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.