Dhvani (»nakazani pomen«) v kontekstu srednjeveške indijske poetike, filozofije jezika in ontologije monističnega kašmirskega šivaizma

Avtorji

  • Tina Košir Mazi Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Ključne besede:

dhvani, kašmirski šivaizem, indijska filozofija, indijska estetika, monizem

Povzetek

Dhvani (»nakazani pomen«) je eden osrednjih pojmov indijske poetike. Z delom Dhvanyāloka (Osvetlitev nakazanega pomena) ga je v 9. stol. vpeljal Ānandavardhana, dokončno pa stoletje pozneje v komentarju (Locana) utemeljil Abhinavagupta. Zagovorniki teorije dhvanija so bistvo poetičnega jezika videli v njegovem samopreseganju: poetični jezik z jezikovnimi sredstvi »nakazuje« neubesedljivo in tako poraja estetsko izkustvo. Pričujoči prispevek osvetljuje širši teoretski kontekst, ki po mnenju avtorice omogoča takšno razumevanje jezika. Bhartṛharijev lingvistični monizem poudarja inherentno jezikovno naravo zavesti na kozmični in individualni ravni, različne ravni govorice (vāk) pa ponazarjajo odnos med ontološko enostjo in pojavno mnogoterostjo. Utpaladeva in Abhinavagupta sta Bhartṛharijeve zamisli vključila v svojo formulacijo ontologije monističnega kašmirskega šivaizma: ravni govorice v njuni filozofiji ustrezajo ontološkim ravnem. Osrednja teza članka je, da je prav zaradi globlje teoretske refleksije Abhinavaguptov zagovor dhvanija konsistentnejši od Ānandavardhanovega. Še več, v Abhinavaguptovi reformulaciji je »nakazovanje« mogoče razumeti kot proces, analogen odnosu med imanentnim in transcendentnim.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

30.06.2014

Številka

Rubrika

Članki

Kako citirati

Košir Mazi, T. (2014). Dhvani (»nakazani pomen«) v kontekstu srednjeveške indijske poetike, filozofije jezika in ontologije monističnega kašmirskega šivaizma. Analiza: časopis za kritično misel, 18(1-2), 95–116. https://journals.um.si/index.php/analiza/article/view/7018