Naravna in umetniška lepota pri Kantu: svobodna in zgolj pripadajoča (pogojna, odvisna) lepota
Povzetek
Waltonovo vpeljavo »kategorije« lahko primerjamo s Kantovo vpeljavo pojma »smotra« oziroma »smotrnosti«, ko govori o odvisni lepoti oziroma o estetskih sodbah o naravi. Oba pojma – tako Waltonova »kategorija« kot Kantova »smotrnost« – se navezujeta na pojem intencionalnosti. Pri Waltonu se da to razbrati iz njegova tretjega pogoja, ki šteje v prid temu, da je pravilno zaznavati neko umetnino kot umetnino, ki sodi v določeno umetniško kategorijo. Kako pa je s pojmom smotrnosti pri Kantu. Zakaj ga pravzaprav potrebuje v svojo obravnavi estetskih sodb o naravi? Potrebuje ga ravno zaradi vpeljave pojma intencionalnosti v naravo. Kant ne trdi, da je narava smotrna, to je, da imamo nekakšno apriorno zagotovilo, da je urejena na način, ki je primerljiv z našimi kognitivnimi zmožnostmi in potrebami. Niti ne trdi, da moramo biti prepričani, da je smotrna v tem smislu. Trdi prej to, da smo racionalno prisiljeni, da se narave lotimo, kot da bila tako urejena. Ali z besedami samega Kanta: v temelju vse refleksije o naravi (v temelju iskanja empiričnih zakonov) je apriorno načelo, in sicer, da je možen glede na te empirične zakone red narave, ki ga je mogoče spoznati. Razsodna moč za potrebe svoje refleksije o naravi glede na njene empirične zakone apriori domneva, da se narava na tak način ujema z našimi spoznavnimi možnostmi. Potrebujemo torej nekaj, kar nas ob presojanju narave opozarja na njeno smotrnost za naš razum. Seveda pa je ujemanje narave z našimi spoznavnimi zmožnostmi zgolj naključno, četudi v tem primeru občutimo ugodje. Po Kantovem mnenju estetsko vrednotenje narave sestoji iz tega, da na naravo gledamo tako, kot da bi bila umetnost. Takšno pojmovanje je mogoče ovreči z naslednjo argumentacijo: Tako kot je estetsko vrednotenje umetnosti vrednotenje umetnosti kot umetnosti, je tudi estetsko vrednotenje narave estetsko vrednotenje narave kot narave. Kajti če menimo, da naravni svet ni artefakt nikogar, mora biti estetsko vrednotenje narave kot narave, če naj bo zvesto tistemu, kar narava dejansko je, estetsko vrednotenje narave, vendar ne kot intencionalno ustvarjenega produkta (in torej ne kot umetnosti). Težava je naslednja: kaj je tisto, kar določa, kateri pojem narave je pravi oziroma pravilen pojem, pod katerim naj bi zaznavali neko naravno stvar? Kajti tisto, za kar tu gre, ni zgolj to, ali neka naravna stvar sodi v določen pojem, temveč, katerega od teh pojmov, v katere sodi neka naravna stvar, je treba dojeti z estetskega stališča, kjer to pomeni, da zaznavanje pod temi pojmi razkrije estetske lastnosti, ki jih predmet realno ima in tako omogoči ustrezno oceno njegove estetske vrednosti. Odločilno dejstvo – v nasprotju z umetnostjo – je, da to, katere od kategorij so pravilne kategorije, v katere sodi nek naravni predmet, da bi ga estetsko ovrednotili, ne določa ideja, da ga cenimo kot naravo. Kategorije oziroma naravne vrste ne delujejo v smislu, da delno določajo realne estetske lastnosti naravnih stvari, kot se to dogaja z estetskimi lastnostmi umetnin. To, da naravne stvari niso načrtovane s ciljem estetskega vrednotenja, jih osvobaja od omejitev, ki vodijo umetniško vrednotenje umetnin: kategorije umetnosti predpisujejo ustrezen način umetniškega vrednotenja, kategorije narave pa ne predpisujejo ustreznega načina estetskega vrednotenja narave. Estetskemu vrednotenju narave je tako podeljena svoboda, ki je zanikana umetniškemu vrednotenju.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2008 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.