Nevroznanost in pravo: od redukcionizma do krožnosti nevroprava

Povzetek

V prispevku najprej predstaviva porast vključevanja nevroznanosti v pravo (npr. uporabe nevroznanstvenih dokazov na sodišču) in na nekaterih primerih prikaževa zaupanje, ki ga vzbujajo nevroznanstveni dokazi, razlage in opisi. Nato kritično ovrednotiva redukcionističen in mehanicističen pogled nevroznanosti na človeško naravo. Zagovarjava stališče, da moramo biti pri združevanju objektivistične in redukcionistično usmerjene nevroznanosti ter prava, ki temelji na vrednotah in odločitvah pravnih odločevalcev in javnosti, previdni. Namreč, nevroznanost s svojim vedno bolj sprejetim redukcionistično-mehanicističnim pogledom na človeško naravo spreminja naša prepričanja in intuicije o pojavih, ki so relevantni za pravo (npr. osebnost, volicija, samokontrola, odločanje, ipd.), ter s tem vpliva prav na same naštete in sorodne pojave. To drži še posebej v kontekstu naraščajočega trenda integracije nevroznanosti v javno domeno, kot je pravo, ki nadalje spreminja naša prepričanja in intuicije o preučevanih pojavih in tako potencialno spreminja mišljenje ter delovanje ljudi. Pogled nevroznanosti na človeško naravo in integracija le tega v pravne kontekste tako vodita do krožnosti nevroprava, kjer nevroznanost in nevropravo pravzaprav vplivata na same (prihodnje) izsledke nevroznanosti. To pa pomeni, da nevroznanosti ne moremo jemati kot objektivne znanosti o človeški duševnosti in vedenju, na podlagi katere bi pravo končno lahko sprejemalo pravilne in/ali nepristrane odločitve.