On Peter Singer’s Practical Ethics
Keywords:
bioetika, utilitarizem, detomor, evtanazijaAbstract
Singerjeva Praktična etika je eden najboljših uvodov v zapletena moralna vprašanja, pred katera nas postavljajo odločitve o ustvarjanju, krojenju in uničevanju človeških in ne-človeških življenj, sploh. Stališča in argumenti v njej so jasno prepoznavni in razumljivi, tako da jih je mogoče brez težav rekonstruirati in oceniti. Čeravno ni bila napisana s tem namenom, je knjiga zato (tudi) idealen učbenik iz bioetike. Njena tematska širina (ki je ni ta predstavitev niti približno zaobjela) je osupljiva, Singerjevi odgovori in rešitve dovolj kontroverzni, da pustijo le redke bralce ravnodušne, njegovi argumenti pa ravno dovolj sofisticirani, da jih nenaklonjen, a intelektualno pošten bralec ne more odpraviti kar z zamahom roke. Bralcem je pri tem v pomoč avtorjeva redko videna intelektualna poštenost, ko ta brez sleherne zadrege kar sam prizna omejen domet lastnega argumenta, morebitno protiintuitivnost njegovega sklepa ali pa, denimo, težavnost izbire med različnimi različicami utilitaristične etike. Navkljub razmeroma častitljivi starosti knjige pa večina v njej vsebovanih zamisli in argumentov zaenkrat uspešno kljubuje zobu časa. Razprave, ki so jih Singerjeva prelomna razmišljanja če že ne sprožila, pa vsaj pošteno razvnela, so se v času od izida druge, dopolnjene izdaje leta 1993 seveda premaknile naprej, k novim argumentom, razlikovanjem in poudarkom. Ker pa je bil vpliv vseh teh neskončnih filozofskih razprav ne le na sočasni institucionalni, zakonodajni okvir, ampak tudi na, če sem nekoliko patetičen, vest človeštva prej ko ne skromen (edina izjema sta dekriminalizacija aktivne prostovoljne evtanazije v posameznih evropskih državah in pa sprejem zakonodaje, ki varuje blaginjske interese nečloveških živali v živilski in kozmetični industriji ter znanstvenih poskusih), se bralec težko izogne vtisu, da so Singerjeva stališča, argumenti in predlogi ohranili vso svojo svežino in aktualnost.
H knjigi je, tako kot k vsaki drugi, seveda mogoče pristopiti z napačnimi pričakovanji. Zato je na mestu naslednje svarilo. Knjiga ni presek najsodobnejših bioetiških razprav. Kdor se želi poučiti o najnovejših različicah argumenta iz potencialnosti ali o zadnjem stanju razprave na področju populacijske ali okoljske etike, bo moral poseči po novejši, komaj še pregledni literaturi na zadevno temo. Odlike knjige tičijo drugje. Praktična etika ostaja zaenkrat še nepresežen zgled za primerjalne prednosti in slabosti dosledne uporabe načel utilitaristične etike in njihovih praktičnih implikacij v tako različnih sferah človeškega življenja, kot so naš odnos do rojstva in smrti, do trpljenja živali, do izkoriščanja naravnih virov, do potreb migrantov in do stiske revnih in bolnih prebivalcev Tretjega sveta. Od bralcev, ki so jim intuitivno bližja deontološka moralna načela in razlikovanja in imajo bolj malo posluha za pozive k vsakokratnemu preštevanju in primerjanju koristi, bo Singerjev dosledno utilitaristični pristop zahteval kar nekaj potrpljenja.
Singerjeva Praktična etika pa ni le manifest utilitaristične praktične etike. Je tudi in predvsem vzorno delo reformistične ali revizionistične etike. Sam avtor namreč etike ne razume kot deklo običajne morale, katere primarna naloga je, da pojasni in upraviči kar največ intuitivnih moralnih sodb in da, če je treba, pokrpa tudi očitna neskladja in protislovja, temveč kot njeno kritično refleksijo. Avtor si zato ne beli glave s tem, kje vse in kako zelo njegova stališča odstopajo od ustaljenih, prevladujočih oziroma samoumevnih predstav o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kljub načelni brezbrižnosti pa se, če vzamemo za preizkusni kamen moralne teorije (proti)intuitivnost njenih implikacij, Singerjev preferenčni utilitarizem obnese presenetljivo dobro. Širša, laična javnost bo verjetno najtežje prebavila degradacijo, ki jo človeški zarodki, plodovi, anencefalični novorojenci, bolniki v nepovratni komi in druge človeške ne-osebe v Singerjevem moralnem univerzumu doživijo z razvrstitvijo med drugorazredne člane moralnega kluba, po s tem povezano idejo o zamenljivosti oziroma nadomestljivosti nekaterih človeških življenj ter njegov (pogojni) zagovor detomora in evtanazije brez privolitve. Ker pa kritični domet nekaterih svojih najbolj spornih tez vnaprej zameji kar sam, s tem ko jih delegira na raven kritične morale, je kontrast med utilitaristično etiko in običajno moralo nazadnje bolj bled, kot pa se je bralcu nakazoval skozi branje. Rahljanje moralnih spon in izklapljanje še zadnjih moralnih varovalk pred nepovratnim zdrsom človeštva v moralno pogubo je zadnje, kar bi lahko očitali avtorju, kot je Singer. Pa čeprav so tovrstni očitki pogosti in oglušujoči. Če kaj, bo njegova različica morale od-ljudi-za-ljudi za večino bralcev prezahtevna. Ne sili nas namreč le k vnovičnemu premisleku in posledično spremembi nekaterih naših trdno ukoreninjenih stališč in prepričanj, temveč tudi k radikalni spremembi našega življenjskega sloga, ki ni bil le udoben, ampak v svoji udobnosti tudi bolj ali manj samoumeven.
Downloads
Downloads
Published
Issue
Section
License
Copyright (c) 2010 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

This work is licensed under a Creative Commons Attribution 4.0 International License.