Empirične in fenomenološke razsežnosti utelešenja in umeščenosti v okolje v tradiciji taiji quana
Ključne besede:
utelešenje, umeščenost, taiji quan, daoizem, kognitivna filozofijaPovzetek
Ena izmed klasičnih interpretacij utelešenja je, da gre za povezavo med okoljem, telesom in možgani, oziroma višjimi kognitivnimi procesi (Gibbs, 2006). Človeška kognicija torej ni samo prepletena s telesom in različnimi biološkimi vedenjskimi mehanizmi, ki so se oblikovali skozi evolucijo, ampak je umeščena tudi v konkretno okolje. Razvoj umetne inteligence je pokazal, da oblikovanje umetnih sistemov na osnovi tako imenovanega »ghost in the machine«, ki iz centralnega mesta nadzoruje vse podsisteme, ni najbolj učinkovit način konstruiranja umetnih inteligentnih sistemov. Izkazalo se je, da so veliko bolj učinkoviti sistemi, ki so umeščeni v konkretno okolje in se jih gradi od spodaj navzgor (Zahavi, 2008). Vztrajanje pri centralnem upravljalcu in tudi delitvi na um in telo pa razkriva bistveno razliko med klasičnim evropskim razmišljanjem in kitajsko daoistično filozofijo. Prva vidi učinkovitost predvsem v transcendenci akcije, ki teži k oddaljenemu cilju, druga pa verjame v imanenco transformacije (Jullien, 2004). To je tudi eden izmed razlogov, da je v kitajski tradiciji človek razumljen kot preplet telesa, možganov in okolja, vsi procesi pa so del nenehnega spreminjanja. Telesna tehnika taiji quan je nastala na omenjenem kulturnem izročilu. Namen našega teksta pa je pokazati, na kakšen način je mogoče za nas metaforičen jezik kitajske filozofije prenesti v naš kulturni kontekst, ga razgraditi na konkretne, do neke mere tudi empirično preverljive parametre, in jih s pomočjo koncepta utelešenja povezati v novo celoto.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2012 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.