Feyerabend in kritični racionalizem
Ključne besede:
znanost, psevdoznanost, Popper, Feyerabend, LakatosPovzetek
Esej predstavlja komentar k Feyerabendovim Tezam za anarhizem. V njem najprej opisujemo okoliščine nastanka tez nato pa preidemo k njihovem osnovnemu vprašanju, tj. k problemu razlikovanja znanosti od psevdoznanosti. Najprej pokažemo, da problem ni tako zlahka rešljiv kot bi nemara pričakovali, kar je posledica uspehov skepticizma in relativizma. V tem okviru predstavimo Lakatosevo verzijo zgodovine idej, katere vodilni motiv je misel, da se je idejo demorkacije na racionalni osnovi morala pred napadi relativizma in skepticizma umikati v vse bolj ohlapne programe: od indukcionizma do Popperjevega falsifikacionizma in končno do njegove metodologije znanstvenih raziskovalnih programov. V tem kontekstu nekoliko podrobneje predstavljamo Popperjevo logiko znanstvenega odkritja, Lakatosevo kritiko in izboljšano verzijo, ki še vedno gradi na ideji, da so odločitve znanstvenikov racionalne. Feyerabend meni, da ni uspelo ne Popperju in ne Lakatosu. Popperju očita, da je njegova metodologija nepluralna in nerealistična. Konceptualna sprememba ne poteka z argumentom v smislu Popperjevega približevanja resnici, temveč s propagando in drugimi dejavniki, ki niso strogo racionalni. Kritika Lakatosa je podobna: odločitve znanstvenikov, ko so ti soočeni s konkurenčnimi teorijami, so stvar navade, okusa, družbeno-političnih razmer, kulture itd. Na koncu ponudimo še Lakatosevo kritiko Feyerabendovega spoznavnoteretskega anarhizma.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2001 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.