Narava čudežev

Avtorji

  • Gorazd Andrejč Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru

Ključne besede:

čudeži, skepticizem, teizem, D. Hume, J. L. Mackie, R. Swinburne

Povzetek

Po tradicionalnem krščanskem nauku Bog občasno dela čudeže – včasih povzroči dogodke, ki se ne zgodijo v skladu s fizikalnimi zakoni, ki drugače trdno držijo. Ta teistični nauk je bil napaden z več argumenti in v tem članku bom branil teistični nauk pred dvema argumentoma proti čudežem – eden je Humov, drugi Mackijev. Hume trdi, da je čudež, ki je kršitev zakonov narave, vedno bolj neverjeten kot naravna pojasnitev določenega pričevanja o čudežu. V odgovor temu sem razširil Swinburnov odgovor, da so v nekaterih primerih, kjer imamo dobre razloge za to, da verjamemo določenim pričevanjem (zaradi zanesljivosti prič, naše duhovne in moralne izkušnje in podobno), dokazi za nek čudež lahko močnejši kot dokazi zoper njega, četudi je naša celotna zaznavna izkušnja nečudežna. Na Mackijev predlog, da obstajajo določeni fizikalni zakoni, ki bi pojasnili čudež po naravni poti, odgovarjam, da so včasih okoliščine, ki so opisane v določeni zanesljivi zgodbi o čudežu, takšne, da kažejo bolj na nadnaravno pojasnitev pojava kot na naravno.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

28.02.2001

Številka

Rubrika

Članki

Kako citirati

Andrejč, G. (2001). Narava čudežev. Analiza: časopis za kritično misel, 4(3-4), 83–101. https://journals.um.si/index.php/analiza/article/view/6723