Pozitivistična kritika cogita I

Povzetek

Rene Descartes je menil, da je spoznanje “mislim, torej sem” temelj upravičenja lastnega človeškega znanja in da do spoznanja “pride vsakdo, ki filozofira po redu”. Tristo let pozneje so logični pozitivisti zastopali popolnoma nasprotno stališče glede tega spoznanja; menili so, da se s spoznanjem nič ne more upravičiti in da je doseganje spoznanja gotov dokaz popolnoma nepravilnega in napačnega filozofiranja. Pozitivistična kritika Descartovega “prvega in najbolj gotovega” spoznanja je mogoče najbolj podrobna kritika cogita v zgodovini filozofije. Pozitivisti so si prizadevali diskreditirati Descartovo filozofijo zato, ker je paradigma racionalistične pozicije v filozofiji - stališča, da se s samim mišljenjem, brez kakršnegakoli izkustva, lahko pride do znanja o svetu. Logični pozitivisti so zastopali nasprotno filozofsko pozicijo - empirizem. Sodili so, da je izkustvo edini vir znanja o svetu. Tako so, med drugim, tudi s kritiko Descartove racionalistične filozofije tlakovali pot za svoj radikalni empirizem. V tem tekstu bom prikazal in skušal ovrednotiti argumente, s katerimi so pozitivisti (Ayer, Schlick, Reichenbach, von Mises in Carnap) skušali pobiti cogito - bistvo Descartove filozofije.