Metafora, dobesedni pomen in pogovorna implikacija

Povzetek

V članku analiziram Griceovo teorijo pogovorne implikacije, ki je ključ do interpretacije figurativnega pomena: stavke pogosto uporabljamo za to, da bi implicirali ali sporočili košček informacije, ki presega (dobesedni) pomen stavkov, čeravno se pri takem početju še vedno držimo kooperativnega načela. Ta vrsta stavkov vključuje tudi metafore. Nedavno so predlagali domnevno griceovsko teorijo metafore, ki trdi, da je tisto nekaj več, kar je sporočeno, dobesedni pomen pogovorne implikacije, ki jo ustvari metaforični izraz, ne pa nov, metaforični pomen. Metaforični izraz je preprosto običajni, dobesedni stavek, ki (s svojim izjavljanjem in kontekstom) prikliče v nas dodatno propozicijo (pogovorno implikacijo). Osrednji del članka je namenjen dokazu, da omenjena teorija metafore nasprotuje duhu in črki Griceove teorije, saj zanemarja vlogo intencionalnosti v Griceovi semantiki. Poleg tega je teorija podvržena ugovoru, da metafora vključuje nekakšno vrsto semantičnega odklona: najprej moramo dojeti dobesedni pomen stavka, šele ko ugotovimo, da je dobesedni pomen v določenem kontekstu neustrezen, lahko začnemo iskati metaforični (v našem primeru pa drugi dobesedni) pomen. Psihološki eksperimenti so dokazali, da je tak model interpretacije metafore psihološko nerealističen. Na koncu članka predlagam teorijo metafore, za katero se mi zdi, da je združljiva z Griceovo semantiko. Pri tem uporabljam pojma povednosti in formalnosti iz poznega Griceovega dela.