Argumenti ad hominem: k zgodovinskemu izvoru

Povzetek

Argumenti ad hominem se običajno delijo na dve osnovni obliki: zmerjalne in okoliščne (tu quoque). V preteklosti se je odvila obsežna razprava o izvoru in koreninah tega argumenta, vendar ostaja nejasno, ali je dejansko Aristotelova izpeljava tega argumenta nekaj, kar ustreza današnji rabi. Niti ni povsem jasno, ali je antični mislec že razvil t. i. okoliščni ad hominem argument. Vzemimo Chichi (2002), ki verjame, da obstaja vsaj nekaj dokazov za takšno trditev, medtem ko Walton (2004) misli ravno nasprotno. V »Sofističnih zavržbah« je Aristotel predlagal, da bi morali preiskati nedoslednosti v stališčih izjavljalca glede njegovih osebnih izjav in obenem tistih, ki so izpeljana iz značaja osebe. V tem smislu je Aristotel razlikoval med argumentacijsko tehniko, usmerjeno proti človeku (pros ton anthropon), in tisto, usmerjeno proti argumentu. Ob tem je imel najbrž v mislih obliko kršitve posameznikovih lastnih pravil oz. zavezanosti. Članek se dotika nekaterih besedilnih evidenc iz »Topike«, »Metafizike« in »Sofističnih zavržb«, kjer je argumentacija ad hominem navzoča na retorični in logiški način. Dokazoval bom, da je distinkcija med retorično in logiško obravnavo tista, ki ji Aristotel kot edini tudi sledi. Se pravi: po logiški plati sledi argumentom iz zavez, kar pa izključuje okoliščni ad hominem, po retorični plati pa je pod vprašaj postavljen ethos sogovorca.