Odločanje: od laboratorija do resničnosti vsakdanjega življenja

Povzetek

V članku se osredotočam na kritiko prevladujočih sodobnih empiričnih pristopov k raziskovanju odločanja. Zagovarjam tezo, da le-ti podajajo pomanjkljiv in v nekaterih vidikih napačen pogled na odločanje zaradi naslednjih razlogov: (a) Odločanje pojmujejo deloma napačno, saj premalo poudarjajo subjektivne vidike odločanja in v osnovi odločanja zares ne koncipirajo kot ciljno usmerjenega delovanja. (b) Osredotočajo se na raziskovanje specifičnih in nepomembnih odločitvenih situacij in problemov, ki odločevalcem ne prinašajo kakšnih pomembnih posledic (če sploh) in tako nimajo prav veliko skupnega z odločitvami vsakdanjega življenja. (c) Odločanje raziskujejo skoraj izključno s tretjeosebnega vidika, prvoosebnega pa večinoma izpuščajo. To ima za posledico, da subjektivni značaj odločanja, ki je bistven in odločanju intrinzičen, ter to, kako odločitvene situacije razumevajo/interpretirajo odločevalci, v najboljšem primeru razumejo zelo slabo. S preučevanjem specifičnih odločitvenih problemov s specifične tretjeosebne perspektive sodobni pristopi k raziskovanju odločanja skratka podajajo pomanjkljivo in do neke mere izkrivljeno podobo odločanja in tako preučevani pojav potencialno reducirajo na nekaj, kar ni.