Problem navzdol usmerjene vzročnosti v luči teorije sistemske kompleksnosti

Povzetek

V članku je obravnavan problem vzročnega vplivanja višje ali celostne ravni sistema na njegove gradnike, predvsem v kontekstu emergentizma in teorije sistemske kompleksnosti. Gre za pojem pristno novih navzdol usmerjenih vzročnih moči, ki pa so s stališča moderne znanosti – kot v svoji kritiki emergentizma izpostavlja Jaegwon Kim – problematične. V nadaljevanju so predstavljena tri različna pojmovanja navzdol usmerjene vzročne zveze in aplikacija formalne vzročnosti, ki jo opredeljuje pojem »omejujočih pogojev«, na kompleksne biološke sisteme. V kontekstu teorije sistemske kompleksnosti je navzdol usmerjeno vzročnost torej mogoče razumeti kot kontekstualno omejevanje v organizaciji sistema, kjer višja raven koordinira možne interakcije med sestavnimi deli sistema in kot taka predstavlja tudi znanstveno upravičeno in raziskovalno perspektivno stališče. V zaključku so izpostavljene pomanjkljivosti omenjenega pojmovanja vzročnosti in predstavljeni nadaljnji izzivi.