Problem navzdol usmerjene vzročnosti v luči teorije sistemske kompleksnosti

Avtorji

  • Jana Logar Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Slovenija

Ključne besede:

navzdol usmerjena vzročnost, emergenca, Jaegwon Kim, formalna vzročnost, sistemska kompleksnost

Povzetek

V članku je obravnavan problem vzročnega vplivanja višje ali celostne ravni sistema na njegove gradnike, predvsem v kontekstu emergentizma in teorije sistemske kompleksnosti. Gre za pojem pristno novih navzdol usmerjenih vzročnih moči, ki pa so s stališča moderne znanosti – kot v svoji kritiki emergentizma izpostavlja Jaegwon Kim – problematične. V nadaljevanju so predstavljena tri različna pojmovanja navzdol usmerjene vzročne zveze in aplikacija formalne vzročnosti, ki jo opredeljuje pojem »omejujočih pogojev«, na kompleksne biološke sisteme. V kontekstu teorije sistemske kompleksnosti je navzdol usmerjeno vzročnost torej mogoče razumeti kot kontekstualno omejevanje v organizaciji sistema, kjer višja raven koordinira možne interakcije med sestavnimi deli sistema in kot taka predstavlja tudi znanstveno upravičeno in raziskovalno perspektivno stališče. V zaključku so izpostavljene pomanjkljivosti omenjenega pojmovanja vzročnosti in predstavljeni nadaljnji izzivi.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.
Naslovnica: Analiza, Letn. 19 Št. 1 (2015)

Prenosi

Objavljeno

30.06.2015

Številka

Rubrika

Članki

Kako citirati

Logar, J. (2015). Problem navzdol usmerjene vzročnosti v luči teorije sistemske kompleksnosti. Analiza: časopis za kritično misel, 19(1), 29–52. https://journals.um.si/index.php/analiza/article/view/6421