Terorizmi in (drugi) ekstremizmi

Povzetek

V pričujočem članku zasleduje avtor dva cilja – najprej podati delovno definicijo terorizma, nato pa kritično ovrednotiti argumentacijske strategije, ki vodijo do njegove skoraj soglasne moralne obsodbe. V zvezi s prvim zagovarja potrebam moralnega ovrednotenja prikrojeno definicijo terorizma kot ne-razlikovalne uporabe nasilja – ali resno mišljene grožnje z njim – z namenom/ciljem (od oblasti) izsiliti bolj ali manj korenite politične oz. družbene spremembe. V zvezi z drugim priznava, da si teroristi z načrtnim fizičnim in psihičnim nasiljem nad civilisti naprtijo težko moralno breme, a dokazuje, da terorizem v tem ni pomembno drugačen od drugih, praviloma toleriranih in neredko celo slavljenih in občudovanih vrst politično motiviranega nasilja, od oboroženih uporov in revolucij do državljanskih in meddržavnih vojn. Ali se bo terorizem pod navedenim moralnim bremenom nazadnje zlomil ali ne, bo v prvi vrsti odvisno od konkretne utemeljitve, tolmačenja in uporabe načela imunosti civilistov – ta naloga pa se po premisleku izkaže za precej trši oreh, kot dajeta slutiti njegova samoumevnost in vsesplošna popularnost. In končno, za enačenje terorizma in ekstremizma ni prepričljivih razlogov, sploh če pomislimo, koliko strpnejši smo do drugih pojavnih oblik politično motiviranega nasilja, ki so terorizmu v najboljšem primeru moralno enakovredne ali pa še to ne