Bratovščina med ekonomijo in kulturo

Povzetek

Etika je nedvomno praktično naravnana in na visoko vprašanje kaj storiti skuša odgovarjati z vednostjo, ki prehaja v delovanje, vendar prej kot orientacijska točka, ne kot vednost (znanje) v obliki imperativa in dogme. Ne gre za etiko, ki bi me obvladovala, zatirala, ampak za etiko, s katero si jaz po svoji lastni svobodni presoji in odločitvi prisvajam najprej samega sebe in nato še drugega človeka in svet, skratka, v najširšem smislu je etika kot sredstvo za prisvajanje sveta v neodtujeni, nepostvareli obliki, ki nikdar z ničimer nima jamstva, da bi se spremenila v kaj represivnega, če se je polasti kaj oblasti žejnega. Temu zdaj služijo že skrajno utrujajoča razmišljanja o krizi vrednot in potreba po etiki kot servisu, kjer so arhivirane tradicionalne »večne« vrednote, »samo obuditi jih je treba« pod kakšnim institucionaliziranim, svetovnonazorskim skrbništvom uma. Jürgen Habermas nas spodbuja, da takim »etikobrižnežem« in vreščečim zaklinjalcem »varovanja vrednot« glasno in odločno povemo: tukaj je vstop prepovedan. Že pravica do javne rabe razuma v pluralistični družbi odteguje teorijo pravičnosti privilegiju in monopolu katerega koli svetovnega nazora.