Pomen regionalnega planiranja

Povzetek

Regionalno planiranje ne more preseči ali v celoti nadzorovati nenehnih sprememb v regionalnem razvoju, ampak poskuša vplivati na njih na različne načine. Lahko ga definiramo kot obliko intervencije v razvojnem procesu, v katerem prevladuje zasebni sektor. Opravičevanje regionalnega planiranja zahteva dokaze, da njegovi posegi ustvarjajo boljšo regionalno strukturo, kot bi nastala zgolj iz tržnih razmer. Kljub temu regionalno planiranje ne more nadomestiti trga, ampak deluje znotraj tržnih pogojev, vplivajoč na vrednost zemljišč in s tem na njihov nakup in prodajo ter ustvarjanje razvojnih možnosti. V tržnih gospodarstvih ni veljavna nobena teorija, ki bi predpostavljala, da lahko regionalne planerske institucije popolnoma nadzirajo regionalni razvoj. Uspeh vplivanja regionalnega planiranja na razvojni proces je odvisen od virov, ki jih te institucije lahko mobilizirajo, zaupanja vanje in odnosov z zemljiškimi lastniki, investitorji in drugimi ključnimi razvojnimi akterji. Regionalno planiranje lahko vpliva na razvojni proces predvsem na dva načina: z nadzorom javnih investicij, zlasti na področju infrastrukture, in s spodbujanjem ali preprečevanjem pobud zasebnega sektorja, temelječ na politiki regionalnega razvoja, nadzoru nad rabo zemljišč in okoljskih standardih. Uporablja tri glavne instrumente: plane, nadzor in spodbude. Regionalni plani določajo kontekst za odločanje o ciljih, strategijah in projektih regionalnega razvoja. Nadzor omogoča uresničevanje usmeritev regionalnega razvoja skladno s politiko in strategijo, medtem ko promocija razvoja aktivno spodbuja investicije in razvoj znotraj regije. Osnovno vprašanje je, kakšno vlogo naj ima regionalno planiranje v sodobni družbi znotraj pogojev tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Razhajanja med strokovnjaki se nanašajo na to, kdo naj planira, s kakšnim namenom, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način.