Uvodnik

Povzetek

Izobraževanje se je vedno razvijalo na presečišču preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Na celotni poti je pedagoška tradicija oblikovala temeljne vrednote in načela, na katerih temeljijo izobraževalni sistemi. Hkrati pa hiter družbeni, znanstveni in tehnološki razvoj nenehno odpira nova vprašanja ter prinaša nove izzive in priložnosti.

Prav v dinamičnem dialogu med tradicijo in inovacijami nastajajo novi vpogledi, ki bogatijo izobraževalno teorijo ter prispevajo k razvoju in napredku izobraževalne prakse.V tem kontekstu je tradicija veliko več kot le zapuščina, ki jo je treba ohraniti, tako kot sodobnost ni zgolj prostor za spremembe. Njuno srečanje predstavlja trajen vir navdiha za razvoj izobraževanja, ki zadovoljuje potrebe svojega časa, hkrati pa ostaja trdno zasidrano v trajnih izobraževalnih vrednotah.

Ta vodilna ideja se odraža tudi v pričujoči številki Revije za elementarno izpbraževanje/Journal of Elementary Education, ki bralce vabi na pot od temeljnih vprašanj izobraževalnih vrednot preko sodobnih izobraževalnih praks do razmišljanja o prihodnosti učiteljskega poklica. Tematska širina prispevkov ponuja celovit pogled na sodobna vprašanja v izobraževanju, vključno z raziskovanjem vrednotnih temeljev, empiričnimi študijami poučevanja in izobraževalne prakse ter razmišljanjem o strokovnem razvoju učiteljev skupaj z nastajajočimi izzivi, ki oblikujejo prihodnost izobraževanja. Prispevki, zbrani v tej številki, odražajo raznolike poglede raziskovalcev in izobraževalnih strokovnjakov iz jugovzhodne Evrope ter prispevajo k razmišljanju o sodobnih izzivih in prihodnosti izobraževanja. Njuna skupna nit je prizadevanje za povezovanje teoretičnih spoznanj s praktičnimi izkušnjami in s pomočjo znanstvenega dialoga prispevati h globljemu razumevanju in nadaljnjemu napredku sodobnih izobraževalnih sistemov.

Prispevek Tamare Brussich, Ane Žnidarec Čučković in Ive Blažević preučuje koncept telesne pismenosti v Nacionalnem kurikulumu za zgodnje otroštvo ter predšolsko vzgojo in izobraževanje Republike Hrvaške.

Avtorji se opirajo na sodobne mednarodne teoretične okvire in raziskujejo njegovo prisotnost ter konceptualizacijo v učnem načrtu ter prepoznavajo neskladja z mednarodno priznanimi dimenzijami telesne pismenosti. Njihove ugotovitve kažejo na potrebo po jasnejši konceptualni podlagi, ki bi okrepila celosten razvoj in dobrobit otrok.

V širšem kontekstu izobraževalne prakse študija Džejle Idrizović, Melihe Karić in Emine Dedić Bukvić usmerja pozornost na transformativno-tradicionalnega učitelja kot osrednjega akterja izobraževalne prakse. Na podlagi raziskav, izvedenih v kontekstu visokega šolstva, avtorji pokažejo, kako se poklicna identiteta oblikuje v ravnovesju med trajnimi pedagoškimi vrednotami in kritičnim pristopom k sodobnim izobraževalnim inovacijam. Prav v tem odnosu se odraža osrednje sporočilo študije: prihodnost izobraževanja ni zgrajena z opuščanjem tradicije, temveč z njenim razumevanjem, kritičnim ukvarjanjem z njo in odgovornim razvojem.

Posebna tematska veja v tej številki je posvečena glasbeni vzgoji in ohranjanju kulturne dediščine. V prispevku sta Anita Gergorić in Ivana Paula Gortan-Carlin podala pregled znanstvenih raziskav o vlogi glasbenega izobraževanja pri ohranjanju tradicionalne glasbe na Hrvaškem. V analizi poudarjata pomen glasbene vzgoje kot ključnega konteksta za prenos nesnovne kulturne dediščine ter za krepitev kulturne identitete in medkulturnih kompetenc učencev. Prispevek ponuja dragocen teoretični okvir za razmislek o mestu tradicije v sodobnem izobraževanju ter prikazuje, kako lahko izobraževanje ohranja kulturni spomin in hkrati ustvarja smiselne povezave med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Ta prispevek naravno dopolnjuje empirična študija Biljane Jeremić, Jovane Blagojević, Mione Tubić in Filipa Jovića Vujakovića, ki dokazuje, kako sistematično ukvarjanje s tradicionalnimi ljudskimi pesmimi podpira glasbeni razvoj osnovnošolcev. Ugotovitve potrjujejo, da tradicionalna glasba ni le dragocen del kulturne dediščine, temveč tudi sodoben pedagoški vir, ki bogati glasbeno izobraževanje ter prispeva k estetskemu razvoju otrok in oblikovanju njihove kulturne identitete.

V istem tematskem okviru Sabina Vidulin, Danijela Blanuša Trošelj in Zrinka Šimunović preučujejo razširjenost strukturirano-reproduktivnih in ustvarjalnih glasbenih dejavnosti v zgodnjem otroškem izobraževanju in okoljih oskrbe. Ugotovitve razkrivajo prevlado strukturiranih reproduktivnih dejavnosti, zlasti poslušanja glasbe, hkrati pa poudarjajo potrebo po krepitvi priložnosti za ustvarjalno

glasbeno izražanje in nadaljnjem razvoju glasbenih kompetenc predšolskih vzgojiteljev v podporo celostnemu razvoju otrok.

Goran Šekeljić in Jovan Marković raziskujeta verjetne razvojne scenarije v prihodnosti zgodnjega otroškega izobraževanja, ki segajo do leta 2075. Z upoštevanjem potencialnih prispevkov umetne inteligence, nevroznanosti in novih izobraževalnih tehnologij avtorja bralce vabita k razmisleku o spreminjajoči se pokrajini izobraževanja. Hkrati njuna analiza poudarja, da so vzgojitelji v zgodnjem otroštvu osrednji akterji izobraževalne prakse, zato še vedno nepogrešljivi pri ustvarjanju smiselnih učnih izkušenj in varovanju humanističnih ter etičnih temeljev izobraževanja.

Strokovna priprava bodočih učiteljev je osrednja tema študije Biljane Sladoje Bošnjak in Ljiljane Jerković, ki preučuje raven državljanskega znanja med učenci, vpisanimi v programe izobraževanja učiteljev in neučiteljskih programov. Ugotovitve razkrivajo pomembne razlike v državljanskem znanju med fakultetami in področji študija, to pa nakazuje, da imata izobraževalni kontekst in učni načrt pomembno vlogo pri razvoju državljanskih kompetenc učencev.

Sodobne izobraževalne izzive dodatno obravnava Irena Hergan, ki raziskuje uporabo papirnatih in digitalnih zemljevidov v izobraževanju bodočih učiteljev v osnovnih šolah. Njene ugotovitve kažejo, da naraščajoča prisotnost digitalnih tehnologij ne zmanjšuje izobraževalne vrednosti tradicionalnih učnih virov. Namesto tega poudarja pomen njihove premišljene in uravnotežene integracije pri spodbujanju kartografske pismenosti, prostorskega mišljenja in digitalnih kompetenc učencev.

Tematsko potovanje se zaključi s prispevkom Antonie Ćurić, ki preučuje poklicno identiteto predšolskih vzgojiteljev in učiteljev osnovnih šol v kontekstu umetne inteligence in vključujočega izobraževanja. Njena analiza nakazuje, da lahko umetna inteligenca služi kot dragoceno orodje za načrtovanje, prilagajanje in individualizacijo v izobraževalni praksi. Hkrati potrjuje, da strokovna avtonomija, etična odgovornost, refleksivna praksa in kakovost medčloveških odnosov ostajajo opredeljujoče značilnosti učiteljskega poklica.

Čeprav se prispevki v tej številki razlikujejo po področjih raziskovanja, raziskovalnih pristopih in metodologijah, jih združuje skupna zavezanost o razumevanju izobraževanja skozi prizmo dialoga med tradicijo in sodobnostjo.

Iskreno se zahvaljujemo vsem avtorjem za njihove dragocene znanstvene prispevke, recenzentom za premišljene in konstruktivne povratne informacije. Verjamemo, da bodo prispevki spodbudili nova razmišljanja, odprli poti za nadaljnje raziskave in okrepili dialog med tradicijo in sodobnimi pogledi. Prav v tem srečanju se razkrije trajna moč izobraževanja, skupaj z našo skupno odgovornostjo za oblikovanje prihodnjih generacij.