Eksistencialni obup in smisel življenja
Ključne besede:
smisel življenja, eksistencialna tesnoba, Sizif, praktični skepticizem in eksistencialni pesimizem, dragoceni odnosi, dejavnosti in prizadevanjaPovzetek
V pričujočem članku se lotevam uganke o smislu življenja. Njegov namen je dvojen: po eni strani demistificirati vprašanje o smislu življenja, po drugi pa potolažiti vse, ki morda nad življenjem obupujejo, da je smisel v načelu dosegljiv vsakomur od nas. V zvezi s prvim dokazujem, da je uganka o smislu življenja le na videz zapletena, v resnici pa jo je preprosto razvozlati. Zapletena je videti, ker vprašanje »Ali je življenje (lahko) smiselno in če da, kdaj je takšno?« zamenjujemo s celo vrsto drugih, resda sorodnih, ne pa tudi logično povsem enakovrednih vprašanj. Brž ko problem življenjskega smisla dovolj natančno opredelimo, pridih skrivnostnosti izpuhti. Eksistencialni obup ali tesnoba, kot ga oziroma jo razumem sam v pričujočem članku, je obup, porojen iz mešanice praktičnega skepticizma in nihilizma. Da bi se znašli v njem, ni dovolj, da se zamaje naše zaupanje v razloge, zaradi katerih počnemo to, kar počnemo, zamajati se mora naša vera v praktični um kot tak, torej v razloge, da bi si sploh za karkoli prizadevali. Za eksistencialnega obupanca je, skratka, v skladu z mojo diagnozo značilno, da ne more najti nobenih dobrih razlogov za to, da bi v življenju počel karkoli, oziroma da bi raje počel nekaj kot nič.
Za pristen, radikalni in globalni eksistencialni obup je zato na voljo eno samo zdravilo – dokaz, da so vsaj nekatera človeška prizadevanja smiselna, oziroma da so ena od njih bolj smiselna kot druga. Ker dajejo življenju smisel edino smiselna prizadevanja (medtem ko mu ga nesmiselna prizadevanja edina odvzemajo), je to edini dokaz za smiselnost življenja, ki ga lahko damo, a hkrati tudi celoten dokaz, ki ga potrebujemo. In katera človeška prizadevanja so taka? V pričujočem članku ponujam zgolj skico odgovora na omenjeno vprašanje: prizadevanje P je smiselno, če je bodisi P nekaj, kar je samo po sebi vredno početi, bodisi P prispeva k uresničitvi cilja, ki ga je vredno uresničiti.
Pričujoči zagovor načelne možnosti smiselnega življenja je zato formalen – trdim, da je življenje smiselno, če je le (v zadostni meri) zapolnjeno z/sestavljeno iz smiselnih odnosov, prizadevanj in dejavnosti. Razen nekaj splošnih opazk, denimo, da to predpostavlja obstoj dragocenih ciljev, odnosov in dejavnosti, v članku ne ponujam ne seznama smiselnih odnosov, prizadevanj in dejavnosti in ne načelnega odgovora na vprašanje, kaj lese naredi smiselne (kadar so taki). (Če gre verjeti Thomasu Nagelu, je to itak lažji del naloge). Tudi do razmerja med smiselnimi prizadevanji in smiselnim življenjem (kot celoto) se podrobneje ne opredeljujem. Namesto tega predstavim nekaj prepričljivih razlogov za zavrnitev globalnega praktičnega skepticizma in življenjskega pesimizma. Dokazujem, da nabor argumentov, ki tipično motivirajo odziv praktičnega skeptika in pesimista na vsak predlog za ravnanje (»Čemu neki bi počel to, še več, čemu neki bi sploh karkoli počel?«), ne zamaje resno naše vere v obstoj normativnih, upravičevalnih razlogov za želje in dejanja, ter da bodo, vse dokler se ta opira na dovolj trdne temelje, določena človeška prizadevanja, posledično pa tudi vsaj nekatera človeška življenja, v načelu lahko smiselna.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2012 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.