Aristotel in pojem naključja
Ključne besede:
naključje, Aristotel, teleologija, vzroki, statistikaPovzetek
Aristotel za naključje uporablja dva pojma in sicer týche in taùtómaton, od katerih se prvi nanaša na človeški svet, drugi pa na naravna dogajanja. Bistvena je njegova oznaka naključja kot sekundarnega vzroka, s čimer po eni strani kaže na človeško dojemanje in način govora o njem kot o vzroku, po drugi pa na rezultat Aristotelove analize, ki pokaže, da gre tu v resnici za nesubstancialni vzrok. Naključje kot dogodek je postavljeno v teleološki kontekst – gre za pomenljiv redek dogodek, ki ga povzroči naključni vzrok in kateremu umanjka smotrni vzrok. Izvor naključja je vzpostavljen tudi v odnosu do pojma pogojne nujnosti, to je tipa nujnosti, ki opisuje dogajanja v sublunarnem svetu in ki dopušča tudi redke izjeme pri naravnih dogajanjih. Problematična točka so za Aristotela spački in nespolno razmnoževanje, saj ta dva pojava kažeta na potrebo po uvedbi pojma naključne substance, kar nasprotuje Aristotelovi lastni definiciji naključja kot nesubstancialnega vzroka. V članku odprte probleme na koncu tolmačimo v perspektivi (statistične) pogostosti/redkosti pojavov.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2013 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.