Uletova kritika Horganove teorije resnice kot posredne korespondence
Ključne besede:
resnica, neposredna in posredna korespondenca, pravilna zatrdljivost, kontekstualno spremenljivi semantični standardi, utvaro, nejasnost, spoznavni standardiPovzetek
V svoji knjigi Dosegljivost resnice Andrej Ule predstavi tudi teorijo resnice kot posred(ova)ne korespondence, ki jo je prvotno razvil Terence Horgan. V članku najprej na kratko predstavim resnico kot posredno korespondenco in v njeni podlagi ležeči omejeni metafizični realizem. Resnica je glede na postavko posredne korespondence pojmovano kot semantična pravilnost glede na kontekstualno spremenljive semantične standarde. Resničnost stavka je tako na eni strani odvisno od kontekstualno spremenljivih semantičnih standardov pravilne zatrdljivosti, po drugi pa od sveto in razporeditve predmetov, lastnosti ali stanj stvari v njem. Za razliko od postavke resnice kot neposredne korespondence lahko tako govorimo o resničnosti stavkov, ki delijo naslednje značilnosti: (i) imamo jih za neproblematično resnične; (ii) omenjajo in kvantificirajo preko bitnosti, ki jih ni najti v minimalni naturalistični ontologiji; (iii) ni nobene očitne poti, kako bi te stavke prevedli v takšne, ki bi se lahko izognili zavezanosti tem problematičnim bitnostim; in (iv) ni nobene sprejemljive poti, da bi te problematične bitnosti identificirali z neproblematičnimi. Sledi obravnava Uletove kritike posredne korespondence oziroma njegovih argumentov proti temu stališču, predvsem argumenta utvare in argumenta temelječega na nejasnosti. Pri tem pokažem na nekatere šibke točke Uletove kritike tega stališča. Članek sklenem z nekaj mislimi o povezanosti kontekstualno spremenljivih semantičnih in spoznavnih standardov.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2005 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.