Libetove pol sekunde

Povzetek

Zahtevki nekaterih sodobnih nevrofiziologov po reviziji pravnih sistemov v smeri ukinitve pojmov, kot so krivda, odgovornost in svobodna volja, temeljijo na poskusih, ki naj bi dokazovali, da je človeška zavest vedno v zaostanku za resničnostjo, da vse, kar je vsebina zavesti, najprej nezavedno nastane v možganih, in končno, da smo ljudje povsem determinirani. Naš namen je pokazati, da takšni poskusi v svoji zastavitvi in izpeljavi niso zadostni za utemeljenost prej omenjenih trditev, ki so že kot take vsebovane v ideoloških predpostavkah samih poskusov. Podrobneje bomo pogledali poskuse Benjamina Libeta, ki so postali nekakšna stalnica pri sklicevanju v prid nesvobode človeške volje. Poskusili bomo pokazati, da gre med Libetom in njegovimi kritiki le za navidezno nasprotje. Oboji gradijo na istih ideoloških temeljih. Gre namreč za nasprotje med Libetovim »dualizmom« in determinističnim materializmom nekaterih njegovih kritikov. Kot izhod iz zagate vidimo potrebo po upoštevanje področij človeške izkušnje v takšni obliki in obsegu, kot so nam tudi dostopna. Ravno to je pomembno pri raziskovanju pojavov, kot sta zavest in svobodna volja – ostati v področju dejanskega! Libet je sicer poskusil vključiti zavest v poskuse, vendar jo je že v osnovi zreduciral na nekaj, kar ne odraža celotne zavestne izkušnje. Zavest je zvedel na del nekega mehanizma, ki je ustrezal zastavitvi in ciljem njegovih poskusov.