Lockova razlaga barv

Povzetek

Vprašanje, kaj je barva, v sodobni filozofiji sovpada z aktualnimi problemi znanosti o barvah. Četudi se vedenje o barvi skozi čas izpopolnjuje, so se osnovne filozofske teorije, ki v osnovi veljajo še danes, oblikovale že v antiki. Takrat so barvo pojmovali kot subjektivno lastnost, medtem ko so se po Newtonu razvile realistične teze o barvi. Poleg razhajanj teh glavnih teorij so se razvili različni vidiki in teze s težnjo po natančni definiciji barve kot take. John Locke (1632-1704), angleški empirist, je barvo na videz enostavno klasificiral kot sekundarno kvaliteto in s tem odprl novo možnost definiranja barv kot dispozicij. Ker se definicija barve kot dispozicije v sodobni filozofiji ne sklada popolnoma z Lockovo definicijo in zaradi spornosti Lockove uporabe izraza »barva«, nekateri sodobni filozofi, kot sta Matthew Stuart in Michael Jacovides, zanikajo Lockovo razlago barv kot dispozicij. Predstavljena je Jacovidesova razlaga Lockovih barv kot subjektivnih in Stuartova razlaga Lockovih barv kot degeneriranih moči. Medtem ko Jacovides sicer natančno opredeli barve kot ideje v primarnem smislu, zanemari razlago barv kot sekundarnih kvalitet. Stuart, po drugi strani, zanemari Jacovidesovo opredelitev barv kot subjektivnih in jih opredeli izključno kot degenerirane moči ali odnosne lastnosti. Trdim, da Locke izraz »barva« uporabi za dve ontološko različni stvari, in sicer barve kot ideje (Bi) in barve kot moči na predmetu (Bm). To bi sprva lahko kazalo na semantični dualizem, vendar natančnejša analiza pokaže, da Bi barvo obravnava v primarnem smislu in Bm v izpeljanem. Bm je ekstrinzična dispozicija predmeta, da povzroča Bi. Iz tega sledi, da so barve na eni strani subjektivne in na drugi dispozicije ali na kratko: tezo označujem kot subjektivni dispozicionalizem.