»Modalni katapult« in argument za nezdružljivost

Povzetek

V tem sestavku analiziram van Inwagnov modalni argument za nezdružljivost svobode in determinizma, ki temelji na pravilu sklepanja Beta – če nihče nima izbire glede p (zakoni narave in preteklost) in če nihče nima izbire glede tega, da q (neko dejanje) sledi iz p, potem nihče nima izbire glede q. Obravnavam protiprimere sklepanju, ki temelje na odsotnosti izbire glede indeterminističnih dogodkov. Osredotočim pa se na dva ugovora, ki ju van Inwagen sprejema kot najbolj tehtna. Prvi (Johnson in McKay) spodbija veljavnost sklepanja Beta tako, da pokaže na primere, v katerih se ne prenaša »nemoč« nad naključnimi dogodki. Van Inwagen odgovarja s spremenjeno oznako (ne)sposobnosti drugačnega ravnanja, ki pa je dialektično sporna, saj se zdi, da je vanjo vgrajen inkompatibilizem. Lewis predstavi ugovor prvi različici argumenta iz posledic, zato najprej podrobno razčlenim odnos med obema različicama in različne oblike sklepanj prenosa (ne)sposobnosti. Načelo tipa Beta kompatibilista sili v sprejetje nekakšne sposobnosti kršitve zakonov narave. Vendar pa Lewis pokaže, da ta sposobnost v šibkem smislu ni tako neverjetna. Razprava se izteče v vprašanje oznake (ne)sposobnosti drugačnega ravnanja in kdo v (proti)argumentu predpostavlja, kar bi šele moral dokazati. Dialektično nedopustno je, če inkompatibilizem izhaja že iz definicije (ne)sposobnosti drugačnega ravnanja, vendar to ne drži za van Inwagnov argument. Van Inwagen je inkompatibilist, ki pa na koncu zastopa za nezdružljiveža logično sumljivo stališče – če bi bil resničen determinizem, potem bi morali sprejeti kompatibilizem. To je primerljivo z Lewisom, ki je kompatibilist, ne pa determinist. Končno globalno tehtanje intuicij in najboljših razlogov ne daje prednosti inkompatibilistu. Vendar pa nas argument opozarja na paradoksalnost posledic determinizma.