Filozofija umetnosti in umetnostne zgodovine ter teza o »koncu umetnosti« pri Arthurju C. Dantoju

Avtorji

  • Polona Tratnik Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem

Ključne besede:

konec umetnosti, Arthur C. Danto, filozofija umetnosti, zgodovina umetnosti, modernost

Povzetek

Teza o »koncu umetnosti« je ena osrednjih modernih tez s področja filozofije umetnosti, ki jo še zlasti oživi in obsežno analizira eden najpomembnejših sodobnih ameriških filozofov Arthur C. Danto (1924–) v drugi polovici dvajsetega stoletja, predvsem v osemdesetih letih. Danto sicer izhaja iz ameriške analitične estetike, a pri tezi o koncu umetnosti se opre na G. W. F. Hegla, obenem pa s to tezo diagnosticira nek širši in globalnejši pojav, ki ne zadeva le (zahodne) umetnosti. Teza o koncu umetnosti se namreč v osemdesetih letih pojavlja kot ena od tez, ki skušajo konceptualizirati premike na družbenem, političnem, kulturnem in intelektualnem področju zahodnega sveta, in s tega vidika sovpada s številnimi razpravami o koncu (moderne, zgodovine umetnosti, teorije umetnosti, zgodovine itd.) ter o prelomu med modernostjo in postmodernostjo. Pri Dantovem razvijanju teze o koncu umetnosti je ključnega pomena njegovo iskanje razlike med umetnostjo in filozofijo ter njegovo opažanje, da umetnost v dvajsetem stoletju postaja vse bolj filozofsko osnovana disciplina, s čimer nehuje biti umetnost, kot smo jo poznali. Umetnost postaja samoreferencialna in s tem neke vrste filozofija (v dejanju). Zlasti v šestdesetih letih se umetnost bistveno spremeni, saj meje (med umetnostjo in filozofijo, med umetnostjo in življenjem, med umetniškimi zvrstmi itd.) popustijo. S tem se končuje umetnost – umetnost po koncu umetnosti, ko nobena smer in nobeno določilo za njo nista več obvezna, je po Dantoju postzgodovinska; končuje pa se tudi filozofija (umetnosti), zato nastopi čas umetniške kritike. Danto v pričetku osemdesetih let razvije svojo teorijo umetnosti, nato pa se nasloni na Hegla in poda svojo razlago zgodovine umetnosti, ki jo skonstruira tako, da se v njej zgodba o umetnosti konča. V devetdesetih letih se Danto vrača k obravnavi »konca umetnosti« – tedaj svojo tezo bolj družbeno-politično in prostorskozgodovinsko kontekstualizira. A kljub njegovemu opažanju sprememb, ki jih označuje tedanji diskurz o prelomu med modernostjo in postmodernostjo, Danto s svojo filozofijo umetnosti in zgodovine ter s tem povezano tezo o koncu umetnosti v številnih aspektih ostaja moderni mislec.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

31.07.2008

Številka

Rubrika

Članki

Kako citirati

Tratnik, P. (2008). Filozofija umetnosti in umetnostne zgodovine ter teza o »koncu umetnosti« pri Arthurju C. Dantoju. Analiza: časopis za kritično misel, 12(1-2), 95–117. https://journals.um.si/index.php/analiza/article/view/6825