Filozofija umetnosti in umetnostne zgodovine ter teza o »koncu umetnosti« pri Arthurju C. Dantoju
Ključne besede:
konec umetnosti, Arthur C. Danto, filozofija umetnosti, zgodovina umetnosti, modernostPovzetek
Teza o »koncu umetnosti« je ena osrednjih modernih tez s področja filozofije umetnosti, ki jo še zlasti oživi in obsežno analizira eden najpomembnejših sodobnih ameriških filozofov Arthur C. Danto (1924–) v drugi polovici dvajsetega stoletja, predvsem v osemdesetih letih. Danto sicer izhaja iz ameriške analitične estetike, a pri tezi o koncu umetnosti se opre na G. W. F. Hegla, obenem pa s to tezo diagnosticira nek širši in globalnejši pojav, ki ne zadeva le (zahodne) umetnosti. Teza o koncu umetnosti se namreč v osemdesetih letih pojavlja kot ena od tez, ki skušajo konceptualizirati premike na družbenem, političnem, kulturnem in intelektualnem področju zahodnega sveta, in s tega vidika sovpada s številnimi razpravami o koncu (moderne, zgodovine umetnosti, teorije umetnosti, zgodovine itd.) ter o prelomu med modernostjo in postmodernostjo. Pri Dantovem razvijanju teze o koncu umetnosti je ključnega pomena njegovo iskanje razlike med umetnostjo in filozofijo ter njegovo opažanje, da umetnost v dvajsetem stoletju postaja vse bolj filozofsko osnovana disciplina, s čimer nehuje biti umetnost, kot smo jo poznali. Umetnost postaja samoreferencialna in s tem neke vrste filozofija (v dejanju). Zlasti v šestdesetih letih se umetnost bistveno spremeni, saj meje (med umetnostjo in filozofijo, med umetnostjo in življenjem, med umetniškimi zvrstmi itd.) popustijo. S tem se končuje umetnost – umetnost po koncu umetnosti, ko nobena smer in nobeno določilo za njo nista več obvezna, je po Dantoju postzgodovinska; končuje pa se tudi filozofija (umetnosti), zato nastopi čas umetniške kritike. Danto v pričetku osemdesetih let razvije svojo teorijo umetnosti, nato pa se nasloni na Hegla in poda svojo razlago zgodovine umetnosti, ki jo skonstruira tako, da se v njej zgodba o umetnosti konča. V devetdesetih letih se Danto vrača k obravnavi »konca umetnosti« – tedaj svojo tezo bolj družbeno-politično in prostorskozgodovinsko kontekstualizira. A kljub njegovemu opažanju sprememb, ki jih označuje tedanji diskurz o prelomu med modernostjo in postmodernostjo, Danto s svojo filozofijo umetnosti in zgodovine ter s tem povezano tezo o koncu umetnosti v številnih aspektih ostaja moderni mislec.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2008 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.