Intenca in umetnina
Ključne besede:
intencionalna zmota, popolni intencionalizem, zmerni intencionalizem, hipotetični intencionalizem, kategorialne intence, semantične intence, J. LevinsonPovzetek
V članku naprej obravnavamo tako imenovano »intencionalno zmoto«, katere avtorja sta W. K. Wimsatt ml. in M. Beardsley, in pet razlogov, ki jim pripisujeta status aksioma, zakaj se ne strinjata z intecionalističnim pristopom do umetnine. Nato preidemo na predstavitev in kritično analizo raznih intencionalističnih stališč. V tem okviru naprej predstavimo stališča Kendalla Waltona iz njegovega znamenitega prispevka v »Kategorijah umetnosti«, ki uporabi intence za spodbijanje empirizma v estetiki, ki trdi, da so za umetnino pomembne predvsem in zgolj zaznavne lastnosti – vidne lastnosti slik, zvočne lastnosti glasbe in tako dalje. Walton v nasprotju z empirizmom dokazuje, da imajo v kritiki (nekatera) dejstva o izvorih umetnin odločilno vlogo, da se estetske sodbe opirajo nanje na popolnoma temeljen način. Po analizi popolnega intencionalizma, ki enači pomen dela z avtorjevimi intencami, vzamemo v pretres še zmerni intencionalizem. V nasprotju s popolnim intencionalizmom to gledišče dopušča možnost, da obstajajo nemišljeni oziroma nehoteni pomeni, in da nekatere avtorske intence niso uspešno udejanjene. Toda navzlic temu so umetnikove intence delno konstitutivne za nekatere pomene dela in zato nujne za pomen dela v globalnem pogledu. Osrednji del razprave je posvečen hipotetičnemu intencionalizmu in njegovim šibkam točkam. Hipotetični intencionalizem trdi, da pomen umetnine določajo sklepanja, ki jih ustrezno umeščena publika, naredi glede intenc domnevnega (hipotetičnega) avtorja, pri čemer ta sklepanja temeljijo na razumevanju jezikovnih konvencij in umetniških praks določene dobe kot tudi na javno dostopni vednosti, ki zadeva stvaritev dane umetnine. Pomen umetnine je tako določen s hipotetičnimi intencami, ki jih je utegnil imeti avtor, ne pa z njegovimi aktualnimi intencami. Levinson, kot najbolj viden predstavnik hipotetičnega intencionalizma, meni, da je treba nujno razlikovati med dvema vrstama intenc, ko se lotevamo interpretacije književnih oziroma umetniških del: med, na eni strani, kategorialnimi in, na drugi strani, semantičnimi intencami. Na koncu opozarjamo na kritične točke Levinsonove teorije. Prvič, Levinson nam ne ponudi nikakršnega sistematičnega načina, kako ločiti kategorialne in semantične intence. Drugič, zakaj naj bi kategorialne intence imele konstitutivno, semantične intence pa zgolj regulativno vlogo. In dalje, Levinsonova interpretacija Vaškega zdravnika, pri kateri popolnoma zanemari domnevno odkritje resničnih Kafkovih intenc, ni sporna le v epistemskem, temveč tudi v etičnem smislu. Če je cilj interpretacije resnica ali nekakšen približek resnice in če je zasledovanje resnice človekova vrlina, potem interpretacija, ki zanemarja eksplicitne avtorjeve intence, posiljuje resnico in dejansko stanje.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2007 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.