O nujnosti a posteriori

Avtorji

  • Danilo Šuster Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru

Ključne besede:

a priori, a posteriori, nujnost, kontingenca, identiteta med togimi označevalci, esencializem, Kripke

Povzetek

Za tradicionalnega epistemologa se razreda nujnih resnic in resnic, ki so spoznane a priori, natanko pokrivata, vse nujne resnice so spoznane a priori in vse a priori resnice so nujne. Kripke dokazuje, da so nekatere nujne resnice spoznane a posteriori in nekatere apriorne resnice kontingentne. V razpravi analiziram izvor nujnosti v propozicijah, ki so nujne a posteriori, in pokažem, da gre za nujnost posedovanja bistvenih lastnosti. Obravnavam vlogo apriornih intuicij v utemeljevanju nujnosti a posteriori, na katero opozarja G. Bealer. A. Casullo želi ohraniti zvezo med nujnostjo in apriornostjo tako, da ločuje védenje splošnega modalnega statusa, védenje resničnostne vrednosti in védenje specifičnega modalnega statusa dane propozicije. Toda prav isti moment apriornosti, ki po mnenju Casulla nastopa v nujnosti a posteriori, nastopa tudi v spoznanju kontingence, zato nova razlikovanja niso ustrezna obramba tradicionalne epistemologije. V vseh navedenih primerih nujnosti a posteriori zares nastopata filozofska intuicija in spoznanje a priori, toda to dejstvo Kripkejevim primerom še ne odvzame njihovega aposteriornega statusa.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

30.04.2003

Številka

Rubrika

Članki

Kako citirati

Šuster, D. (2003). O nujnosti a posteriori. Analiza: časopis za kritično misel, 6(4), 84–103. https://journals.um.si/index.php/analiza/article/view/6774