Gotovost v sledenju pravilom zavrača skepticizem

Povzetek

V sestavku obravnavam Wittgensteinovo pojmovanje sledenja pravilu, kot je prikazano v Filozofskih raziskavah. Wittgenstein se izogiba tako skepticizmu o pravilih kot idealističnemu apriorizmu. Po Wittgensteinu ni pravila brez javne prakse sledenja pravilu. V sestavku kritično analiziram Kripkejevo interpretacijo Wittgensteinove rešitve tako imenovanega paradoksa sledenja pravilu. Ugovarjam Kripkejevi skeptični formulaciji paradoksa in ponujeni skeptični rešitvi, ki posnema Humovo rešitev problema vzročnosti. Pokažem, da je izvorni Wittgensteinov paradoks kvečjemu paradoks gotovosti, namreč paradoks neutemeljene nedvomnosti v sledenju pravilu. Po Wittgensteinu sta le dve možnosti za spremembo tako temeljnega pravila, kot je pravilo seštevanja: neopažena sprememba pravila pri opazljivi spremembi življenjske oblike udeleženih oseb ali opazna sprememba pravila pri ohranitvi življenjske oblike. V nobenem primeru pa ni razloga za radikalen dvom o pravilu, ki mu sledimo. Pokažem tudi na bistvene razlike med vzročnostjo in sledenjem pravilu, zato tudi ni mogoče postaviti stroge analogije med domnevo o vzročnosti in domnevo o sledenju pravilom, kot to domneva Kripke. V vzročni zvezi ni smiselno govoriti o “napačnem sledenju” zakonu, to pa je vedno mogoče v sledenju pravilu.