Okus: na presečišču objektivnega in subjektivnega

Povzetek

Humova rešitev problema okusa temelji na dveh, v zadnji instanci, kontingentnih naravnih dejstvih: (1) da so "nekatere posamezne oblike ali lastnosti preračunane na to, da ugajajo, druge, da ne ugajajo"; in (2) na kontingentni uniformnosti človekove senzibilnosti, na enakosti v "izvirni strukturi notranjega tkiva" našega duha. Hume odobrava subjektivistično in “čustveno” pojmovanje, da je estetska sodba zadeva občutka, hkrati pa kaže, da nam je – ko govorimo o estetski sodbi – še vedno dovoljeno uporabiti pojma pravilnosti in nepravilnosti. Tako ublaži estetski subjektivizem in ga loči od estetskega skepticizma. Hume pravzaprav pomiri dve prvini v zdravem razumu, njegov subjektivizem in njegovo pripadnost k merilu okusa. Težak problem za Huma pa je normativnost estetske sodbe. Zdi se, da Hume ponudi le vzročno, psihološko razlago tega, zakaj se uklonimo sodbam kritika. Ne pove nam, zakaj bi morali storiti tako.