Nedosegljivost ideala znanstvene objektivnosti

Povzetek

Človek kot bitje perspektive na svojo kontekstualno vpetost odgovarja z idejo objektivnosti, ki je odraz njegove želje, da bi se odvezal določenosti s perspektivo. V članku dokazujeva, zakaj je odprava perspektive le utopična želja in zakaj iz tega nujno sledi, da je objektivnost ideal, ki je nedosegljiv. Da bi nama to uspelo, članek pričneva s prikazom družbenozgodovinskega konteksta razvoja in ukoreninjenja znanosti kot izbrane tradicije zahodne kulture. Zatem obravnavava problem, ki ga perspektiva predstavlja za ideal znanosti, ter vprašanje, kaj ostane od znanosti, če ji odvzamemo objektivnost in vrednotno nevtralnost. Premislek gradiva skozi prizmo udeleženosti, določenosti in vezanosti človeka na njegove lastne spoznavne in zaznavne sisteme. Nadaljujeva z opisom pojmovanja ideala objektivnosti, pojasniva, čemu je treba pojem objektivnosti nujno ohranjati v rigidnosti njegovega prvotnega pomena, in problematizirava objektivnost zmerne objektivnosti. V zaključku predstaviva prizadevanje po neperspektivičnosti kot nekaj zaželenega, ob tem pa pokaževa, v čem se razlikuje od objektivnosti.