Večkulturnost in vprašanje skupinskih pravic

Povzetek

V osrčju razprave o večkulturnosti je pomembnost identitete, še posebej o pomembnosti religije in kulture za vzpostavljanje, oblikovanje in ohranjanje identitete. Izbris oziroma izguba religioznih in kulturnih prepričanj pomeni izgubo identitete in ravno zato se v razpravo o večkulturnosti uvede posebne pravice za manjšinske skupine. Tiste oblike egalitarizma, ki nasprotujejo večkulturnosti, utemeljujejo to nasprotovanje na bolj univerzalnih načelih, saj so zanje revščina, nezaposlenost, slaba izobrazba itn. sicer slabe stvari, vendar pa so neodvisne od kulturnih ali religioznih razmer in pripadnosti. Če vzamemo dva nasprotna pola, potem se Parekh upira homogenizaciji in asimilaciji družbe, saj meni, da ne obstaja ena sama pravilna in prava pot, kako razumeti ustrezna področja življenja, medtem ko Barry meni, da ni mogoče živeti vrednega življenja brez, na primer, izobraževalnih možnosti, ki nas bodo oborožile, da bomo uspešni na zaposlitvenem trgu. Skrb za take priložnosti lahko pride v nasprotje s kulturno ali religiozno identiteto, vendar v takem primeru potegne, po Barryjevem mnenju, kratko kulturna identiteta. Moje stališče se v tej razpravi pridružuje mnenju S. Mendus, ki pravi, da pravo vprašanje ni, ali so religiozna in kulturna prepričanja dana ali izbrana. Pravo vprašanje je, ali religiozne in kulturne zaveze oporekajo naši zmožnosti, da živimo izpolnjujoče življenje, ali je tisto, kar šteje za izpolnjujoče življenje, del funkcije religiozne in kulturne zaveze. Egalitarci, ki so prepričani, da so resnično grozne stvari neodvisne od kulture, ne morejo zagovarjati svojega egalitarizma z umeščanjem religioznega prepričanja na stran izbire v razločevanju med izbiro in naključjem.