Jaz sem le jaz, ki se mi zdi
Ključne besede:
David Hume, osebna identiteta, teorija svežnja duha, jazPovzetek
Avtor v članku na kratko povzema Humovo teorijo osebne identitete, pri čemer izpostavi njen skeptično konstruktivni moment: zanikanje identitete jaza kot dejstva, ki se ga neposredno zavedamo, ter prikaz mehanizma, ki na podlagi relacij podobnosti in vzročnosti, s katerima so zaznave povezane v niz, proizvaja fikcijo jaza. V nadaljevanju so nanizani nekateri najpomembnejši ugovori Humu, ki so razdeljeni no dva dela: na “načelne” in na “sistemske”. Prvi se v glavnem nanašajo na Humove predpostavke in skušajo izpodbijati njihovo veljavnost. Čeprav so morda upravičeni, skuša avtor pokazati, da jim lahko nasprotujemo na podoben način, kot sami nasprotujejo Humu. Drugače kot “načelni” skušajo “sistemski” ugovori nasprotovati Humu ne tako, da bi ga napadali z novimi načeli, temveč tako, da izpostavijo morebitno notranjo nekonsistentnost teorije. Avtor ugotavlja, da so slednji ugovori močni in da Humova teorija – takšna, kot je – težko vzdrži kritični pretres, kar ugotavlja že Hume sam v “Dodatku”. Kljub določenim težavam in različnim interpretacijam ostaja Humov prispevek k problemu osebne identitete neprecenljiv.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2004 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.