Lepa duša in narava ali kar se nas tiče, smo že razglasili, da sta lepota in dobro še vedno eno in isto
Ključne besede:
romantika, lepa duša, ekologija, Schiller, HegelPovzetek
V članku naredimo zgodovinski pregled pojma lepe duše. Ta pregled začnemo s Shaftesburyjem, ki je v novem veku utemeljil pojem »moralne lepote«, in nadaljujemo s Schillerjem, Goethejem in Heglom. Prelom v pojmovanju lepe duše nastopi pri Goetheju, dokončno pa ga potrdi Hegel v Fenomenologiji duha. Po Heglu se zavest v formi lepe duše boji ločiti, manjka ji sila narediti se za reč in prenašati vse tegobe in zla biti. Ni se pripravljena soočiti z goloto in neposrednostjo biti. Strah jo je, da bo z delovanjem omadeževala veličastnost svoje čiste notrine; čistost srca ohranja tako, da beži pred dotikom dejanskosti in vztraja v trmoglavi nemoči in se noče odpovedati svojemu do popolne abstrakcije prignanemu sebstvu. Članek sklenemo s tezo, da je tudi naš današnji odnos do okolja v bistvu podoben romantičnemu obnašanju lepe duše, ki narave noče videti takšne, kakršna je v resnici.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2009 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.