Tri poti G. E. Moora
Ključne besede:
G. E. Moore, dokaz zunanjega sveta, skepticizem, argument, petitio principiiPovzetek
Obravnavam strategijo obrambe vsakdanje vednosti in odgovora skeptiku G. E. Moora, ki nastopa v njegovih sestavkih »Dokaz zunanjega sveta«, »Gotovost« in »Štiri oblike skepticizma«. Ta strategija ima vsaj dve težavi. Prva je v tem, da Moore ne pojasni intuitivne moči in privlačnosti skeptičnega argumenta in svoje rešitve ne podgradi s teorijo vednosti. Druga pa je ta, da Moorov dokaz šteje kot klasični primer zmote petitio principii. Trije obravnavani članki se zaključijo s tremi med seboj različnimi predlogi odgovora skeptiku, ki jih lahko shematsko povzamemo z naslednjimi tezami: (i) imamo evidenco, s katero lahko zavrnemo skeptično hipotezo (»Gotovost«); (ii) premise skeptičnega argumenta so mnogo manj prepričljive od zanikanja njegovega sklepa (»Štiri oblike skepticizma«) in (iii) premise Moorovega dokaza so nekaj, kar vemo, četudi jih ne moremo dokazati (»Dokaz zunanjega sveta«). Vsaka od strategij ima svojega sodobnega zagovornika ali vsaj nadaljevalca (i – Sosa; ii – Lycan; iii – Pryor). Ker je Moorov dokaz povezan z analizo zmote krožnega sklepanja, obravnavam tudi pojem argumenta in problem prenosa jamstev v prepričljivem argumentu (Wright). Struktura dialektične situacije med skeptikom in njegovim nasprotnikom je takšna, da glede na pravila argumentativne igre skeptika ne moremo zavrniti. Toda v ozadju zmote krožnega sklepanja je neka dvoumnost: dialektična napako v igri argumentiranja in epistemološko zmotno sklepanja iz premis, ki so manj znane od sklepa. Dialektični neuspeh Moorovega dokaza ne pomeni nujno epistemološkega neuspeha.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2007 Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 mednarodno licenco.