Pravičnost za homoseksualce

Povzetek

Odprava krivic, ki jih trpijo homoseksualci, bi pomenila odpravo oblik njihove diskriminacije, ki se kljub občutni sprostitvi naših spolnih običajev in stališč v zadnjih desetletjih ohranjajo v naši družbi. V pričujočem članku po vrsti pregledam osnovne tipe tovrstne diskriminacije, ki jo na eni strani izvajajo država in od nje financirane ustanove, na drugi pa zasebniki in podjetja, in obravnavam argumente, ki jih ponujajo v njihov zagovor. Pokazati poskušam, da ti argumenti niso prepričljivi, in dokazujem, prvič, da ni mogoče tehtno utemeljiti predpisov, ki za sporazumen spolni odnos med homoseksualnima partnerjema določajo višjo starostno mejo od tiste, ki velja za heteroseksualne partnerje. Prav tako dokazujem, da bi morale država in od nje financirane ustanove prenehati diskriminirati homoseksualce pri zaposlovanju (v izobraževanju, diplomaciji in obveščevalnih službah) in da so le-ti upravičeni tudi do popolne vključitve v oborožene sile. Vprašanje, ali naj bi z zakonom prav tako prepovedali diskriminacijo zoper homoseksualce, ki jo pri zaposlovanju in sklepanju najemnih pogodb o nepremičninah izvajajo zasebniki in podjetja, puščam – po pretehtanju razlogov za in proti – odprto. Nazadnje poskušam pokazati, da ni nobenega tehtnega razloga, zakaj bi homoseksualcem odrekli pravice in koristi, ki jih prinaša zakonski stan. V svobodni družbi civilna poroka ne bi smela biti pridržana zgolj za heteroseksualne pare.