Pojem in teorije motiva(cije) za ravnanje

Povzetek

Pojem motiva(cije) je stalnica v razmišljanju o človeškem ravnanju, pa tudi nepogrešljiv element njegovega vrednotenja. Ko si poskušamo pojasniti nerazumljivo ravnanje drugih, kadar smo presenečeni nad lastnim ravnanjem v določenih okoliščinah, ko skušamo zaradi načrtovanja lastnega ravnanja predvideti nadaljnje korake drugih ljudi, ko presojamo o razumnosti ali nerazumnosti njihovega ali svojega lastnega ravnanja, ko iščemo odgovor na vprašanje, ali si zanj zaslužijo/-mo pohvalo ali grajo, kadar na podlagi njihovega (manifestnega) ravnanja sklepamo o njihovem (prikritem) značaju ... v vseh teh in številnih drugih primerih pripisujemo sebi in drugim tak ali drugačen motiv za ravnanje. Kljub tako osrednji vlogi v našem razmišljanju in vrednotenju pa pojem motiva(cije) še zdaleč ni neproblematičen. Ravno narobe, nesoglasja glede prave narave ali značaja motivacije in njenega mesta v popolni sliki človeške psihologije (tj. na stičišču mentalnega in telesnega) so vir cele vrste težavnih filozofskih problemov: od vprašanj v zvezi z ontologijo človeških dejanj in morebitno ključno vlogo motivov pri njihovi individuaciji, preko filozofsko-psiholoških vprašanj o pravi naravi motivacijskih stanj in njihovi vlogi v pojasnitvi (ali tolmačenju) dejanj, nadalje o zmožnosti razuma, da uravnava in usmerja naše ravnanje, do moralno-psiholoških in moralno-etičnih vprašanj o naravi moralne motivacije in vlogi motiva v moralni presoji človeških dejanj in značajev. Namen pričujočega besedila je ugotoviti, ali in kaj lahko z dognanji empiričnih znanosti podprta filozofska analiza prispeva k razjasnitvi nejasnosti, ki obkrožajo rabo tega pojma in onemogočajo jasno razmišljanje o tem in z njim povezanih fenomenih.