Etična vprašanja v zvezi s presajanjem organov

Povzetek

Danes lahko življenje v smislu ohranjanja določenih temeljnih funkcij podaljšujemo v nedogled. Bistveno je, da lahko življenje v tem smislu podaljšujemo tudi, ko je jasno, da oseba ne bo mogla nikoli več ničesar občutiti. Tako stanje sproža nova etična vprašanja, še zlasti če vemo, da bi lahko telo te osebe uporabili za reševanje druge osebe, ki ima še zmeraj možnost za srečno življenje. Kaj zahteva v takih razmerah spoštovanje svetosti življenja? Je to podaljševanje življenja osebi, za katero vemo, da se ne bo nikoli več zavedala svojega življenja, ali pomoč osebi, ki bi lahko z zdravniško pomočjo še naprej živela srečno življenje? Etika kakovosti življenja zagovarja drugo rešitev. Ta članek poskuša pokazati, da je to razumen predlog. V nadaljevanju članka predstavljam nekatere dileme v zvezi z uporabo organov za presajanje in o prodaji organov. Na vprašanje o legitimnosti prodaje organov poskušam odgovoriti s kritičnim pretresom argumentov G. Berlinguerja. Berlinguerjevi argumenti se mi ne zdijo prepričljivi. Kako neki bi lahko trgovino z organi prepovedali v razmerah, ko imajo od nje korist vse stranke? Res je, da si ne moremo zamisliti moralne sprejemljivosti razmer, v katerih so nekateri ljudje prisiljeni prodajati dele svojega telesa in tako tvegati življenje, da bi preživeli. Toda prav tako etično dvolično je nasprotovati pojavom, ki kažejo na tako družbeno stanje in ki so za nekatere stranke v taki družbeni skupnosti edina rešitev. Strinjam se, da je skupnost dolžna pravično razdeliti bogastvo in poiskati alternativne rešitve za presajanje, vendar pa v trenutnih razmerah ne vidim moralnih zadržkov, zaradi katerih bi morala biti prodaja organov prepovedana.