Odzivnost na razloge: še en pregled teorij, osnovanih na akterju, in teorij, osnovanih na mehanizmu

Povzetek

Fischer in Ravizza trdita, da alternativne možnosti ravnanja niso nujni pogoj za moralno odgovornost. Avtorja prepričajo Frankfurt primeri in sta tako pripravljena zagovarjati stališče zaradi nerazrešenih problemov kompatibilnosti determinizma in možnosti drugačnega ravnanja. Namesto tega predlagata, da za pripisovanje moralne odgovornosti ljudem ti potrebujejo »nadzorno usmerjanje« (angl. guidance control), ki je odvisno od mehanizmov, ki vodijo do tega, da je dejanje zmerno odzivno na razloge. Koncept zmerne odzivnosti na razloge (MRR – moderate reasons-responsiveness) je razložen na naslednji načni: vrsta mehanizma M je MRR če in samo če (1) v več možnih svetovih, kjer je mehanizem dejaven in ima S zadostni razlog, da ravna drugače, S prepozna takšen razlog kot zadostni; (2) S-jeva dispozicija, da prepozna različne razloge tvori razumljiv vzorec; (3) v vsaj enem izmed teh svetov S ravna v skladu s prepoznanim zadostnim razlogom. Ko sta avtorja predstavila svoj vidik v knjigi Responsibility and Control. A Theory of Moral Responsibility (1998), se je pojavilo veliko razprav in kritik. Ena izmed glavnih poant kritikov je bila nejasnost koncepta mehanizma in pomanjkanje kriterijev identitete za različne vrste mehanizmov. To je vodilo nekatere filozofe, med drugimi Carl Ginet in Michael McKenna, da so prevzeli teorijo odzivnosti na razloge osnovano na akterju. Ta sprememba je naletela na druge probleme. Prvo je bilo izpostavljeno, da jo ovržejo primeri vrste Frankfurt, ker akter, s katerim je protidejstveni posrednik povezan, ni odziven na razloge, čeprav je moralno odgovoren. S tem se Ginet in McKenna ne strinjata. Vendar pa kasneje priznata, da obstajajo možni primeri, povezani z akterju internim »posrednikom«, ki predstavljajo grožnjo na akterju osnovani teoriji. Eden izmed nerazvitih primerov, ki predstavlja takšen problem, je situacija, kjer duševno bolan akter ravna, ko njegova bolezen ni aktivna, vendar bi se ta aktivirala in preprečila drugačno ravnanje v alternativnih scenarijih. V tem članku predstavim primere, osnovane na predlogih McKenna in trdim, da predstavljajo veliko večji problem za teorijo osnovano na agentih kot McKenna prizna. Prav tako predstavim možni protiprimer tako teoriji osnovani na agentu kot teoriji osnovani na mehanizmu, ki zadeva okrevano odvisnico, ki zavrača droge, vendar se zdi, da je moralno odgovorna (v tem primeru hvalevredna) za njeno upiranje, čeprav ni odzivna na razloge na pravi način.