Možgani v primežu računalnikov

Povzetek

Članek s pomočjo enostavne dileme zagovarja prepričanje, da smo ljudje oziroma naši možgani v nekem določenem smislu računalnik. Copeland (1993) trdi, da empirične razlike med računalnikom in možgani ne uspejo zavrniti klasičnega pristopa k enačenju možganov in računalnika, t. i. močne simbolne hipoteze, ki zagovarja njuno identifikacijo na osnovi simbolnega predstavljanja znanja o svetu, saj te dokazujejo zgolj to, da možgani niso tradicionalni, von Neumannovski računalnik. Tudi konekcionistični pristop k pojasnjevanju naše kognicije se tukaj ne odreže nič bolje, saj kljub temu, da stavi na nesimbolno predstavljanje informacij o svetu, ki naj bi bilo računalnikom tuje, njihovega enačenja z možgani ne uspe preprečiti. Še vedno smo lahko računalniki, a neke druge vrste, ki ni zgolj načeloma možna, kar dokazuje najbolj razvit hibridni model naše spoznave ACT-R, ki združuje oba pristopa. In celo če zavoljo argumenta sprejmemo prepričanje, da računalnik kot manipulator s simboli ni združljiv z nevronskimi mrežami, nas to še vedno ne obvaruje pred tem, da ne bi bili računalniki v nekem splošnem smislu.