Laparoscopy versus laparotomy for the management of early-stage endometrial cancer: Effect on oncological outcomes

Primerjava onkološkega izhoda kirurškega zdravljenja zgodnjega stadija raka endometrija glede na vrsto kirurškega pristopa (laparoskopski, laparotomijski)

Povzetek

Izhodišče: Rak endometrija je najpogostejši ginekološki rak v razvitem svetu. V 80 % ga odkrijemo v zgodnjem stadiju. V tem primeru poteka zdravljenje najprej kirurško, z odstranitvijo maternice, adneksov in oceno retroperitonealnih bezgavk. Z razvojem laparoskopije se je minimalno invazivni pristop prenesel tudi v kirurgijo malignih bolezni. Vsak novi pristop v zdravljenju malignih bolezni mora biti ovrednoten v smislu vpliva na onkološki izhod. V prispevku prikažemo onkološki izhod svojih bolnic z zgodnjim stadijem raka endometrija, zdravljenih kirurško, glede na pristop (laparotomija, laparoskopija).

Metodologija: Opravili smo retrospektivno analizo bolnic z zgodnjim stadijem raka endometrija, zdravljenih na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk, UKC Maribor. V raziskavo smo vključili zaporedne bolnice z zgodnjim stadijem raka endometrija, ki so se zdravile kirurško, v dveh časovnih obdobjih, ko smo pristopali z laparotomijo (od leta 2001 do 2006) ali laparoskopsko (od leta 2008 do 2016). Vključili smo bolnice, ki so imele klasičen operativni poseg za zdravljenje raka endometrija, in sicer histerektomijo, adneksektomijo in pelvično limfadenektomijo. Naredili smo analizo prognostičnih dejavnikov v posamezni skupini, ki bi lahko vplivali na primarni in sekundarni cilj. Primarni cilj raziskave je bil določiti stopnjo ponovitev bolezni v obdobju sledenja vsaj 5 let po zdravljenju, sekundarni cilj pa določiti preživetje do ponovitve bolezni v obdobju sledenja vsaj 5 let po zdravljenju. 

Rezultati: V raziskavo smo vključili 73 zaporednih bolnic, zdravljenih z laparotomijo, in sicer od leta 2001 do 2006 in 60 zaporednih bolnic, zdravljenih z laparoskopijo, od leta 2008 do 2016. Bolnice obeh skupin se niso razlikovale v prognostičnih dejavnikih, le več bolnic je imelo pooperativno obsevanje v laparotomijski skupini (sprememba indikacije). Stopnja ponovitev v laparotomijski skupini je znašala 6/73 (8,2 %), v laparoskopski skupini pa 2/60 (3,3 %). Razlika ni bila statistično značilna (p = 0,238). Prav tako ni bilo statistično značilne razlike v preživetju do ponovitve bolezni (p = 0,180). 

Zaključek: Z raziskavo nismo ugotovili pomembnih razlik v onkološkem izhodu v obdobju sledenja vsaj 5 let po kirurškem zdravljenju zgodnjega stadija raka endometrija glede na kirurški pristop (laparotomija, laparoskopija). Raziskava je pomemben retrospektivni pregled, največjo moč pa bodo imele prospektivne randomizirane raziskave.